Ekskurzije 2017/2018

 

V okviru OIV ali IND – prosta izbira lahko v šolskem letu 2017/2018 dijaki izbirate med naslednjimi destinacijami ekskurzij:

Prosimo, da si s starši priložene programe natančno preberete. Navedene cene so odvisne od števila prijav.

 

Prijave na ekskurzije:

Prijava na ekskurzije je mogoča preko spletnega obrazca (spodaj), od torka, 10. oktobra do petka, 20. oktobra 2017.

Poljska
Barcelona
Dunaj

Beleži se vrstni red prijavljanja. V primeru večjega števila prijavljenih, bodo prej prijavljeni dijaki imeli prednost. Prijava je potrjena s podpisanim soglasjem staršev in vplačano akontacijo za ekskurzijo. S plačilom akontacije turistični agenciji veljajo pogoji poslovanja med vami in agencijo, tako da odjave niso več možne.

Za udeležbo na ekskurziji morajo starši oz. zakoniti zastopniki podpisati

Prijavnica za fakultativne ekskurzije in soglasje

(natisnete si ga sami), ki ga podpisanega oddate mentorici ekskurzij Jasni Županič, ob vplačilu akontacije. O datumu plačila akontacije vas bomo obvestili po šolskem radiju.

Ekskurzije bodo izvedene, če se na posamezno destinacijo prijavi vsaj 30 dijakov, največje število dijakov na avtobusu je 43. Za dva avtobusa mora biti prijavljenih vsaj 70 dijakov, največje število prijavljenih pa je 86.

 

 

 

 



 

Ekskurzije 2016/2017

Beograd in Novi Sad 17. – 19. 3. 2017

Staromoden Balkan na moderen način

Zbrana družba se je v petek, 17. 3. 2017, ob 2.13 odpravila proti Beogradu in Novem Sadu.

Nočna vožnja, ki je minila mirno, brez večjih zastojev in zapletov, nas je pripeljala do Avale. Razgled z osamelca v tej regiji je bil zares neverjeten. Pot smo nadaljevali do dela Beograda, ki se imenuje Dedinje. Kratek razgled po Marakani, stadionu Crvene zvezde ter obisk Hiše cvetja, kjer je pokopan Josip Broz – Tito, so prikazali, kakšno veličino je predstavljala Jugoslavija v njenih najboljših letih.

Sledil je sprehod po Beogradu in prosti čas s prvimi čevapčiči. Kasnejši sprehod po mestu in hoja na Kalemegdan sta pustila dobre vtise o sončni prestolnici Srbije. Napočil je čas za nastanitev v hotelu in nabiranje novih moči za naslednji dan.  Soboto smo pričeli z ogledom Muzeja Nikole Tesle. Dan smo nadaljevali z obiskom težko pričakovanega dela Beograda, imenovanega Skadarlija. Ulica z najboljšimi dobrotami z žara daleč naokoli je postregla z izjemno okusnostjo tipičnih balkanskih dobrot.

Nato smo krenili proti Novemu Sadu, ki nas je navdušil z njegovo uglajenostjo in mirnostjo. Hotel Vojvodina je bil prijeten za nastanitev in tudi uživali smo bolj kot v Hotelu Srbija v Beogradu. Zvečer nam je preostalo toliko časa, da smo si privoščili večerni sprehod po mestu. Nedeljsko jutro je prišlo prehitro in že se je bližal odhod. Naredili smo hiter obhod po trdnjavi v centru mesta in občudovali razgled na mesto.

Poslovili smo se od Srbije in se odpravili proti domu z novo izkušnjo v žepu in z novimi prijatelji.

Žiga Orešič, 4. b

Galerija fotografij iz Beograda

 

 

Sicilija, biser Sredozemlja, 23. – 26. 3. 2017

 

V četrtek, 23. 3. 2017, smo se prvi in tretji letniki Srednje šole Slovenska Bistrica s profesorico Jasno Županič odpravili na ekskurzijo na sončno Sicilijo.

V zgodnjih jutranjih urah smo se z manjšim avtobusom odpravili na letališče v Treviso. Po poletu, ki je trajal približno uro in pol, smo pristali na letališču Palermo. Sledil je ogled središča mesta in normanske palače, ki je bila zelo veličastna in razkošna. Spoznali smo tudi trinakrio, grb Sicilije, in se poučili o njenem pomenu. Ker je bil za nami dolg in naporen dan, smo se odpravili proti hotelu v bližini mesta Cefalu.

Naslednji dan je sledil ogled tega majhnega obmorskega mesteca, ki se nam je vtisnil v spomin zaradi  okusnega sladoleda, imenovanega gelato. Naš izkušen vodič, Tomaž Pšenica, nas je vodil po mestu in nam razkazoval mestne znamenitosti, kot so katedrala in srednjeveška pralnica.

 

Nato smo se odpravili proti Dolini templjev v Agrigentu, ki je na južni strani otoka. Med vožnjo smo opazovali razgibano in cvetočo pokrajino. Presenetilo nas je, da je tako zelena in hribovita. Po dolgi vožnji smo končno prispeli v sončen Agrigento. Ogledali smo si templje iz grške preteklosti, ki so  zelo dobro ohranjeni, tako da so nanje ljubosumni sami Grki. V popoldanskih urah smo se odpravili proti hotelu v majhnem letoviškem mestu Letojanni. Na poti smo lahko videli veličasten ognjenik Etna. Gostinci so bili zelo prijazni in so nas postregli s tradicionalno sicilijansko kulinariko, ki je bila zelo okusna in zanimiva.

Tretji dan je bil zelo razburljiv, saj smo si ogledali Etno, ki je bila takrat aktivna. To nas je še bolj navdušilo. Majhna skupina dijakinj in profesorica smo se z gondolo odpravile do vrtoglavih 2500 m. Razgled je bil veličasten. Osupnila nas je slikovita in prostrana pokrajina, ki jo je izoblikoval ognjenik. Po eni uri raziskovanja smo se odpravili proti Siracusi, mestu, znanem po limonah in arheološkem najdišču. Tukaj smo pokušali tudi tradicionalno sicilijansko hrano, kot so arancini, cannoli in gelato. Sledil je ogled grškega in rimskega gledališča, ki sta bila skoraj popolnoma ohranjena. Pot nas je vodila v Catanio, kjer smo spoznali živahen utrip mesta. Ogledali smo si tudi obelisk, spomenik, ki ga je držal kip slona.

Napočil je zadnji dan. Zgodaj zjutraj smo se nekatera dekleta odpravila na bližnjo plažo, da še zadnjič užijemo morje. Bilo je razburkano, vendar je bilo vreme zelo lepo in toplo. Naš šofer Giuseppe nas je odpeljal v zelo znano in turistično mesto Taormina. V preteklosti ga je obiskalo veliko znanih umetnikov in ustvarjalcev. Čas je hitro mineval in že smo prispeli do Palerma, kjer smo si ogledali še hrib Monreale. Tam smo občudovali znamenito katedralo, ki jo je vladar Rogerij II. podaril mestu. Vtisnila se nam je v spomin po svojih zlatih mozaikih in prizorih iz Svetega pisma.

V poznih večernih urah smo z letališča Palermo poleteli nazaj v notranjost Italije, kjer nas je čakal avtobus. Vožnja v Slovenijo je bila naporna in dolga, vendar nas je evforija preteklih dni ohranjala navdušene. Izkušnja je bila neprecenljiva in enkratna. Imeli smo najboljšega vodiča, ki nas je na zanimiv način poučil o kulturi in kulinariki Sicilije. Z veseljem bi to izkušnjo ponovili!

Arrivederci!

Živa Gril in Eva Simonič, 1. b

Galerija fotografij s Sicilije 2017

 

 

 

 

 



 

Ekskurzije 2015/2016

Ekskurzija v Švico (17.21. 3. 2016)

V mesecu marcu smo nekateri dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica v okviru izbirnih vsebin odpotovali v Švico, deželo, znano po čokoladi, siru, točnih urah in seveda čudoviti pokrajini, z vseh strani obdani z Alpami. V petek 17. marca smo se v poznih večernih urah zbrali pred šolo. Sledila je nočna  vožnja mimo Ljubljane do predora Karavanke, mimo Celovca, Salzburga, skozi avstrijsko Tirolsko do Lichtensteina.

Po dolgi vožnji smo končno prispeli do našega prvega cilja, Vaduza, ki je glavno mesto državice Liechtenstein, kjer nas je pričakalo čudovito sončno vreme in nas spremljalo vse do konca  našega potepanja. Sledil je ogled mesta St. Gallen in nato še Züricha. V prostem času smo lahko med sprehajanjem po ulicah začutili utrip čudovitega mesta in uživali v posedanju ob jezeru, na sončku in opazovanju labodov. Naša zadnja postaja tistega dne so bili Renski slapovi, najbolj vodnati slapovi v Evropi, ki so nas malce poškropili in osvežili, pričarali so celo mavrico. Izmučeni, a vseeno navdušeni nad vsem, kar smo videli, smo se zvečer odpravili v hotel in nadoknadili neprespano noč.

DSC_0295 cor

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini. Nekateri so si ogledali glavno mesto Švice – Bern, druge pa je čakal težko pričakovan vzpon z zobato železnico na najvišjo postajo Evrope, postajo Jungfraujoch. Ta se nahaja na 3571 metrih nadmorske višine. Polni pričakovanj in vznemirjenja smo se peljali z železnico, grajeno konec 19. st. in odprto že leta 1912, vklesano v živo skalo. Vseskozi  nas je spremljal pogled na čudovite zasnežene Alpe, mestoma se je pod snegom videl tudi pleistocenski led. Kmalu smo prispeli do vrha. Na vse strani se je razprostiral prečudovit pogled na štiritisočake. Občutek na takšni višini, s takšnim razgledom je res dober. Nismo pa imeli ravno veliko časa uživati ob pogledu na najdaljši ledenik Evrope, Aletsch s svojimi 23 km, saj smo morali ujeti zadnji vlak v dolino. Na hitro smo si ogledali še ledeno dvorano in se sprehodili skozi trgovinico čokolade Lindt. Tu pa se je izkazalo, da je švicarska čokolada res najboljša, saj se ji dva dijaka nikakor nista mogla upreti in sta se v čokoladnici zadržala malo predolgo in tako izgubila ostale. Ko se nam je že zelo mudilo, smo ju k sreči še pravočasno našli in se skupaj odpeljali v dolino, še vedno navdušeni nad pogledom na čudovito ledeniško dolino Grindelwald. Isti dan smo si ogledali še mesto Lucern. Velja za pravljično švicarsko mesto, saj so stavbe poslikane s čudovitimi freskami, ki odražajo bogato finančno in obrtno preteklost mesta. Tako nas je zadnji dan čakal še samo ogled Ženeve. Kot vsa ostala mesta, ki smo si jih ogledali, je tudi Ženeva nekaj posebnega.

Natovorjeni s čokolado, čudovitimi spomini in z ogromno fotografijami enkratnih trenutkov in čudovite pokrajine smo se odpravili nazaj proti Slov. Bistrici. Vrnili smo se v poznih večernih urah. Videli, spoznali in doživeli smo veliko novega, zanimivega in nepozabnega. Škoda le, da najboljše stvari vedno minejo prehitro.

Ana-Katarina Podlesnik, 2. a



 

Še ena nepozabna ekskurzija – Toskana in Elba

Prvega aprila smo se dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica polni pričakovanj odpravili proti Italiji. Že ob štirih zjutraj smo se napotili proti meji v Sežani in v opoldanskih urah nekoliko utrujeni prišli v toskansko prestolnico Firence. Mesto je bilo srednjeveško središče evropske trgovine in velja za rojstno mesto italijanske renesanse. Ogledali smo si Dantejevo hišo, stol­ni­co St. Maria del Fiore s slavno Brunelleschi­jevo kupolo in Giottovim Campanillom (zvonikom). Kljub temu, da notranjost zgradbe krasi nekaj izjemnih umetnin, deluje mogočna cerkev precej prazno. Nato smo se podali čez slikoviti most Ponte Vecchio, čez reko Arno, do četrti l’Oltrarno in palače Pitti, ki je največja tovrstna zgradba v mestu. Čeprav stroga zunanjost deluje enotno, so palačo zidali kar štiri stoletja. Tukaj so tri stoletja bivali člani družine Medici. Danes v njih domuje Galleria Palatina z izjemno zbirko umetnin. Razkošne dvorane, ki jih je med drugimi poslikal Pietro da Cortona, so polne dragocenega pohištva, kipov, porcelana ter izjemnih slik. Slednje so ustvarili Signorelli, Botticelli, Reni, Lippi, Raffa­ello, Tintoretto, Andrea del Sarto, Tizian, Caravaggio, Velazquez, Rubens, Van Dyck in Guercino.

V Firencah smo imeli nekaj prostega časa, tako da smo lahko pokukali v turistično manj obiskane ulice, se odpravili po nakupih in poskusili tradicionalne italijanske dobrote. Brez slavnega in precej dragega sladoleda oziroma gelata obisk Firenc zagotovo ne bi bil popoln! Za najlepši pogled na Firence smo se z avtobusom zapeljali še na Michelangelov trg in občudovali veličastno zlitje stavb in barv ob reki Arno. Nato smo se odpravili proti toskanski obali in se nastanili v hotelu ob obali med Livornom in Piombinom.

P1050320 small

Naslednji dan smo bili kljub zgodnji uri polni energije in željni novih dogodivščin, ki so nas čakale na otoku Elba. Takoj po zajtrku smo se odpeljali v pristanišče Piombino, se vkrcali na trajekt in se po eni uri plovbe izkrcali v pristanišču Portoferrai. Pristaniško mestece nam je bilo še posebej všeč zaradi bližine morja in številnih restavracij ob obali, v katerih smo si privoščili tudi kosilo. Kasneje smo si ogledali še čudovito katedralo, cerkev S. Sacramento, Torre della Linguella, mestno hišo in Napoleonovo vilo San Martino. Napoleon je bil namreč leta 1813 v bitki pri Leipzigu poražen, zaradi česar so ga izgnali na otok Elba. Po kratki vožnji po zelenem otoku, mimo fotogeničnih vasic, smo prišli še do mesta Porto Azzuro, kjer smo si ogledali muzej mineralov. Otok je namreč geološko izredno raznolik, vulkanskega nastanka, zaradi česar je tudi poln raznolikih mineralov. Milo mediteransko podnebje pa ga je – za razliko od večine sredozemskih otokov – obdarilo z bujno subtropsko vegetacijo.

Zadnji dan smo se odpeljali še do znamenitega mesta Pisa. Na nas je pustil izjemen vtis predvsem trg Miracoli s katedralo Marije Vnebovzete, krstilnico in poševnim stolpom, ob katerem smo se seveda vsi fotografirali. Celoten trg je na seznamu Unescove kulturne dediščine. Katedrala je bila zgrajena že davnega leta 1063 iz čudovitih kosov belega marmorja. Notranjost je lepo okrašena z umetniškimi deli, freskami na stropu in talnimi mozaiki. Stolp so začeli graditi leta 1173. Da je zrasel do skoraj 56 metrov višine, sta morali miniti še skoraj dve stoletji. Od leta 2001 do letos je izgubil 2,5 centimetra svojega legendarnega nagiba. Dolgo je veljal za izjemno trd konservatorski oreh, kar je botrovalo nastanku najrazličnejših, tudi precej futurističnih načrtov njegove rešitve. V Pisi so sedaj prepričani, da sanacija, za katero so se naposled odločili, omogoča preživetje stolpa še vsaj dve stoletji ali celo tri. 2,5 cm poravnave je treba prišteti okoli 40 cm, za kolikor se je nagib stolpa (s 4,5 na 4,1 metrov) zmanjšal že v letih njegove sanacije pred vnovičnim odprtjem leta 2001. Najprej so utrdili prvo nadstropje stolpa, zatem pa segli globoko v njegove temelje in podzemlje. Teren pod stolpom so morali zamrzniti, da so lahko z armiranim betonom nadomestili starejše podporne elemente, zatem pa so stolp s pomočjo jeklenih kablov še zasidrali, kar 52 metrov globoko. Temelje so spodkopali in na strani stolpa, ki je nasprotna nagibu, uredili sistem, ki omogoča postopno redukcijo naklona. Meritve kažejo, da so imeli prav.

Nazadnje smo obiskali še mesto Lucca. Ogledali smo si izjemno ohranjeno srednjeveško mestno jedro: mestno obzidje, cerkev sv. Mihaela, stolnico sv. Martina, trg Anfiteatro, stolp Guinigi … V opoldanskih urah smo se začeli vračati proti Sloveniji in strinjali smo se, da je bilo naše potovanje polno dogodivščin, ki se jih bomo z veseljem spominjali. Zdravi, srečni in veseli smo se v večernih urah vrnili pred šolo, kjer so nas že čakali starši.

Toscana in Elba 2016 fotografije

Melanja Kropec in Lucija Skrbiš, 2. a



 

Ekskurzije 2014/2015

Čez Avstrijo v Nemčijo proti Berlinu

V četrtek, 16. 4. 2015, smo se dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica odpravil proti Berlinu. Na pot smo se odpravili ob 20. uri in se vso noč vozili glavnemu mestu Nemčije naproti. Berlin je ena od 16. nemških zveznih dežel in  hkrati eno najpomembnejših kulturnih, političnih, gospodarskih in prometnih središč Evrope.

Zgodaj zjutraj smo se najprej peljali na panoramski izlet po mestu, vse do hotela, kjer smo odložili prtljago, nato pa se peš odpravili do glavne železniške postaje Berlin Hauptbahnhof. Sprehodili smo se do nemškega parlamenta in kanclerkinega sedeža. Nato smo se odpravili do Brandenburških vrat. Na voljo smo imeli nekaj časa in si tako lahko sami ogledali Pariški trg in znamenito avenijo Pod lipami. Peš smo se odpravili na Potsdamerplatz. Med potjo smo se ustavili pri memorialu, posvečenemu holokavstu. Na Potsdamerplatzu smo imeli čas za kosilo in kak nakup. Ker smo v Berlin prišli prej, kot je bilo načrtovano, smo se odločili, da si ogledamo še berlinski živalski vrt, ki slovi po svoji velikosti in številu živalskih vrst. Navdušeni smo bili ob pogledih na redke ali pa zanimive živalske vrste! Zvečer pešačenje proti hotelu ni bil naš namen, zato smo se tja odpeljali z S-banom.

Checkpoint Charlie 2015 small

Naslednje jutro smo obiskali Alexandrov trg, ki je nekoč predstavljal središče vzhodnega Berlina. Tam smo si ogledali televizijski razgledni stolp in se tako povzpeli 203 metre visoko. Razgled je prečudovit in opazovanje majčkenih ljudi na cestah ti da občutek velikana. Po končanem ogledu smo se odpravili do nekdanjega mejnega prehoda med vzhodnim in zahodnim Berlinom – Checkpoint Charlie. Ogledali smo si tamkajšnji muzej, se pogovarjali o II. svetovni vojni ter njenih posledicah. Ko se je bližal čas kosila, smo se vrnili na Alexandrov trg in si privoščili nekaj za pod zob. Izkoristili smo še zadnji trenutek za nakupovanje ter izbiranje spominkov. V večernih urah smo se mimo Operne hiše odpravili na muzejski otok. Muzejski otok je kompleks muzejev. Leta 1841 je bil ta otok s kraljevsko uredbo strogo namenjen umestnosti. Takrat so na njem zgradili Altes Museum, Neues Museum, Alte Nationalgalerie (Stara narodna galerija), muzej Pergamon in Ägyptisches Museum (Egipčanski muzej), v katerem stoji doprsni kip Nefretete, ki je njegova največja dragocenost. Po končanih ogledih smo se vrnili v hotel.

pred Parlamentom small

Zadnji dan smo se po zajtrku odpravili v Potsdam, nekoč drugi sedež pruskih kraljev in nemških cesarjev, ki so si tu zgradili svojo rezidenco. Rezidenco zaznamuje rokoko stil, z mogočnim terasastim stopniščem, ki vodi do francosko urejenega parka. Nato smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.

 

Ela Plavec 1. b in Melanja Kropec 1. a

 

 

Ekskurzije 2013/2014

Ekskurzija v Rim in na Vezuv (6. – 9. 3. 2014)’Vse poti vodijo v Rim…’ pravi pregovor in vsak človek bi moral vsaj enkrat obiskati glavno mesto Italije, večno mesto in eno največjih evropskih mest z dvema in pol milijonoma prebivalcev. Obdan s sedmimi mestnimi griči in reko Tibero,  je Rim svetovno znan tudi po Vatikanu, najmanjši neodvisni državi na svetu,  domu papeža in sedežu osrednje oblasti rimskokatoliške cerkve.V četrtek, 6. 3. 2014, se je 65 dijakov in pet profesorjev Srednje šole Slovenska Bistrica odpravilo na ekskurzijo v južno Italijo. Ob 20. uri smo se zbrali pred šolo in se z dvonadstropnim avtobusom odpeljali v smeri Italije.  Sledila je nočna vožnja mimo Ljubljane,  skozi mejni prehod Fernetiči, mimo Benetk.  Le redki so med vožnjo za nekaj trenutkov zatisnili oči.Po dolgi, več  kot štirinajsturni vožnji,  smo končno prispeli na naš prvi cilj, vulkan Vezuv. Sprva je nebo bilo le rahlo oblačno, ko pa smo se z avtobusom pripeljali skoraj do vrha vulkana, smo ugotovili, da nam vreme ni ravno naklonjeno. Močan veter, dež in celo malo toče so nas spremljali skozi celoten vzpon do kraterja, katerega si na žalost nismo mogli dobro ogledati zaradi močne megle. Premraženi in premočeni smo se vrnili na avtobus, kjer smo se hitro segreli in posušili.
Čudovit razgled na Neapelj nas je spremljal ob vožnji do Pompejev. Vreme se je razjasnilo, posijalo je sonce in nam omogočilo čudovit ogled ostankov antičnega mesta Pompeji. Po dolgem, a zanimivem ogledu smo imeli še nekaj pavze za ogled stojnic in malico. Utrujeni smo se končno odpeljali proti hotelu.Pojedli smo večerjo in nadoknadili neprespano noč. Zjutraj smo s težavo vstali, pojedli zajtrk in se odpravili proti Rimu, natančneje Vatikanu. V veličastnem in ogromnem vatikanskem muzeju smo si ogledali številne freske in druga dela znanih umetnikov. Na koncu ogleda smo obiskali še Michelangelovo Sikstinsko kapelo s čudovitimi poslikavami. Ogledali smo si še baziliko in Trg sv. Petra, nato pa smo si vzeli malo prostega časa za raziskovanje okolice.Sledil je sprehod po Rimu in ogled pomembnih stavb, kot je Angelski grad. Z metrojem smo se odpeljali do rimskega Koloseja. Občudovali smo njegovo notranjost in zunanjost ter ga še sami raziskali. Nato smo si še s ptičje perspektive ogledali Forum Romanum in se najprej z metrojem, nato pa še z avtobusom odpravili proti hotelu, kjer nas je že lačne čakala večerja.Zbudili smo se v novo in na žalost naše zadnje jutro v Rimu. Z avtobusom smo se odpeljali do cerkve sv. Pavla.  Odšli smo tudi do cerkve Marije Snežne, nato pa smo prispeli do Forum Romanuma. Tam smo se sprehajali, fotografirali in si ogledali veličastne stavbe in slavolok.Končno je napočil čas za obisk znamenitosti, na katero smo komaj čakali – Fontana di Trevi. Tam smo tudi imeli nekaj prostega časa za malico, nakupovanje, raziskovanje in občudovanje fontane. Sprehodili smo se še do španskih stopnic, kjer smo spet imeli nekaj časa za obisk stopnic ali pa raziskovanje okolice, nato pa smo se počasi odpravili do avtobusa.  Sledila je dolga vožnja mimo Firenc, Padove in Bologne proti domu. Mnogi niso zatisnili oči celo noč, zato smo v zgodnjih jutranjih urah (ob  5. zjutraj) izmučeni prispeli pred šolo, kjer so nas pričakali starši, ki so nas željne spanca odpeljali domov.Rim ima vse – zgodovino, mite in legende, umetnost, kulturo in arhitekturo, trgovine in nočno življenje ter najboljše restavracije daleč naokoli.  Prav obilica odličnega obiskovalce postavlja pred težke odločitve, ker se vsega preprosto ne moremo videti in doživeti.Gala Trajkovič, Melanie Jozić in Eva Feltrin, 1.b

Ekskurzija v Budimpešto

V mesecu aprilu smo v okviru obveznih izbirnih vsebin dijaki odpotovali v Budimpešto in k Blatnemu jezeru. Dve destinaciji, ki jih nekako skoraj moraš obiskati.

Odpravili smo se v petek zjutraj. Sledila je dolga vožnja naravnost do Budimpešte, kjer smo se najprej povzpeli na čudovito razgledno točko. Tam smo si lahko ogledali večino mesta in ločili Budim in Pešto, med katerima se je vila mogočna Donava. Po ogledu Trga junakov so nas odpeljali v središče, kjer smo se sprehajali skozi ulice in med danim prostim časom sami začutili utrip mesta. Rečeno nam je bilo, da je Budimpešta odlično mesto za nakupovanje, kar smo takrat tudi izkusili. Proti večeru smo se odpeljali v naš hotel, kjer smo odložili stvari, nato pa odšli na večerjo. To je bila res zanimiva izkušnja, saj so nas odpeljali v tipično madžarsko restavracijo oziroma »čardaš«. Ves večer so na odru plesali in igrali madžarsko glasbo, nam pa so stregli tipične jedi, ki niso bile zgolj paprikaš. J Na koncu večerje smo se na oder povzpeli tudi mi. Zapeli smo V dolini tihi, da so tudi Madžari slišali nekaj slovenskega.

Naslednji dan smo se že zgodaj odpravili na preostale oglede, najprej Budimski grad, Matijeva cerkev in Ribiška trdnjava, ki vsi stojijo na tako imenovanem grajskem hribu. Znova se nam je ponudil lep razgled na mesto, pa tudi same stavbe so bile resnično vredne ogleda. Sprehodili smo se tudi čez mestni park in peljali čez vse pomembnejše mostove preko Donave.

Nato smo se že vozili v smeri Blatnega jezera. Tja smo prispeli zgodaj popoldne. Velikost jezera nas je vse presenetila. Skoraj smo imeli občutek, da gledamo morje. Imeli smo čas za kosilo, ki smo ga izkoristili tudi za hiter ogled objezerskih vasic in stojnic. Nato smo se z avtobusom še nekaj časa vozili okoli jezera, pri čemer nas je super vodička Tina, ki nas je spremljala že ves izlet, seznanjala s podatki o jezeru in okoliških dejavnostih.

Po tem smo se usmerili samo še proti Slovenski Bistrici. Tja smo nekoliko utrujeni prispeli v večernih urah. Kljub temu da je bila ekskurzija precej kratka, se mi zdi, da smo videli in spoznali ogromno novega ter zanimivega. Poleg tega so ekskurzije vedno način bolj sproščenega druženja s sošolci, ki se ga tudi po povratku še dolgo spominjaš.

Vesna Lešnik, 3. b

Ekskurzije 2012/2013

Ekskurzija v Bruselj (24. 3.–27. 3. 2013)
Triintrideset dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica se je v nedeljo, 24. marca 2013, v spremstvu treh profesorjev odpravilo na tridnevno ekskurzijo v belgijsko prestolnico Bruselj.Nedelja, 24. marec 2013 – vožnjaV poznih večernih urah smo se izpred srednje šole v Slovenski Bistrici odpeljali na potovanje preko Šentilja čez celotno Avstrijo in Nemčijo, mimo Gradca, Passaua, Nürnberga in Frankfurta. Zgodaj zjutraj smo že prispeli do našega prvega daljšega postanka v mestu Köln.Ponedeljek, 25. marec 2013 – Köln, Valonija in Bruselj

Sledila je takojšnja panoramska vožnja po mestu ob reki Ren. Köln smo raziskali tudi peš in si podobno ogledali znamenito mestno katedralo iz 12. stoletja, ki je danes zaradi smoga neprivlačno umazane barve. Spoznali smo pikantno zgodovino čarovniških procesov v srednjem veku in se s »čarovnicami« tudi fotografirali. Cerkev smo individualno raziskali tudi od znotraj, odkrivali veličastno gotsko arhitekturo ter domnevne relikvije svetnikov.

Po zgodovinskem uvodu smo spoznali tudi utrip sodobnega mesta Köln, ki strastnemu nakupovalcu ponuja kar obsežno paleto izdelkov. Od znamenitih kölnskih oziroma kolonjskih vodic do izbranih parfumov, ki jih zaradi dragocenosti prodajajo po kapljicah za milijone dolarjev. Na trgu pred katedralo smo občudovali sedeže gurujev mode, kot so Louis Vuitton, Lacoste in vse, kar skriva magično število 4711.

Na sprehodu po mestu smo videli tudi številne druge znamenitosti, kot so mestna hiša s trgom, ki ga trenutno prenavljajo, majhne hišice v severnoevropskem slogu, spremenjene v mini hotele ter pivnice, ki ponujajo znameniti Kölsch z istoimenskim dialektom.
Na vrsto je prišlo tudi fotografiranje ob reki Ren, ki je glede na svoj sloves največje evropske plovne poti precej neveličastna.

Potovanje smo nadaljevali mimo Aachna, Maastrichta ter končno prispeli na naš glavni cilj – v Belgijo. Prepustili smo se vožnji po prostrani, francosko govoreči Valoniji s prevladujočimi francoskimi kulturnimi značilnostmi. V zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli v belgijsko, bolje rečeno evropsko, prestolnico Bruselj, nenavadno zmes nizozemske, francoske ter nemške tradicije. Med krožno avtobusno vožnjo po mestu smo videli največje mestne znamenitosti: trg Sabblon, vrhovno sodišče ter kraljevo palačo Palais Royal. Nato smo mesto raziskali še peš: trg Grand Place z impozantnimi zgradbami, kot so Hộtel de Ville (mestna hiša), Maison du Roi (kraljeva hiša) ter Le Piegon (belgijska rezidenca Victorja Huga). Sprehodili smo se mimo številnih trgovin z belgijskimi simboli: izložb z znamenito begijsko čipko, pivnic z nešteto vrst belgijskega piva ter prodajaln slastnih belgijskih vafljev, ki razorožijo tudi največjega »antisladokusca«. Seveda ni smelo manjkati niti fotografiranje ob najbolj nenavadnem in na nek način provokativnem simbolu Bruslja – kipu Maneken Pis – fantku, ki lula. Okoli tega bizarnega primerka belgijske umetnosti je napletenih nešteto teorij in pojasnil o njegovem nastanku. Danes je original shranjen v muzeju Musee de la Ville de Bruxelles, saj je bil v svojem par stoletij dolgem obstoju že večkrat žrtev najbolj nedoumljivih posegov v njegovo 61 centimetrov visoko bronasto telo.

Naš začasni domek, hotel Ibis Brussels of Gand Place, je stal prav v centru mesta, nedaleč od glavnega trga.

Za konec čudovitega dne smo si privoščili še tipično belgijsko večerjo v restavraciji Chez Leon sredi očarljivega labirinta belgijskih uličic. Njihovo hrano, ki je v bistvu francoska kuhinja, je nemogoče opisati z besedami. Lahko rečem le, da smo bili skrajno razočarani, saj smo dotlej celo življenje živeli v velikanski zmoti, misleč, da vemo, kaj je hrana. Francoska kuhinja je tisto, kar v nebesih jedo ob največjih praznikih.

Torek, 26. marec 2013 – Evropski parlament, Atomium, Waterloo in Luksemburg

Tretji dan naše ekskurzije je bil podobno natrpan kot ostali. Že po zajtrku smo pešačili do bruseljske »evropske četrti«, tako rekoč mesta v mestu, kjer se nahajajo sedeži vseh glavnih institucij Evropske unije. Sprejeli sta nas asistentki slovenske poslanke v Evropskem parlamentu gospe Romane Jordan. Vse tri so nam na poučen način predstavile svojo vlogo v tej naddržavni tvorbi ter nas seznanile z aktualnimi problemi, o katerih trenutno razpravljajo v Parlamentu.

Po tem poučnem obisku smo se zapeljali še do verjetno najbolj znane belgijske znamenitosti – Atomiuma. Ogledali smo si ga od zunaj, prav tako pa smo se podali v njegovo notranjost, ki močno spominja na nekaj vesoljskega.

Bruselj smo po tem doživetju zapustili. Naš naslednji cilj je bil Waterloo, kraj, kjer je Napoleon končal svojo fascinantno vojaško kariero. Preko 226 stopnic smo se povzpeli na grič, ki se ponosno dviguje nad ravno okolico. Kamor seže oko, se raztezajo širna polja, kjer se je pred stoosemindevetdesetimi leti v potokih pretakala kri 75.000 mladih Prusov, Francozov, Angležev, Nizozemcev ter številnih drugih narodov. Ogled stavbe, v kateri je rekonstruirana bitka, je bil srhljivo veličasten.

Sledil je še naš zadnji postanek – mesto Luksemburg v istoimenski državi. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro do soteske reke Petrusse, katedrale Notre-Dame ter Hộtel de Ville (mestne hiše). Vzeli smo si še čas za verjetno najdražje kosilo v Evropi ter absorbiranje mestnega duha.

Sreda, 27. marec 2013 – slovo

Naše potovanje po do tedaj nam neznanem kotičku Evrope se je žal izteklo. Polni novih izkušenj, znanja in vtisov, smo se izmučeni, a navdušeni, preko celotne Nemčije in Avstrije vrnili v našo domovino.

Ogled galerije slik

Monika Firer, dijakinja SŠSB


 

Ekskurzija v Pariz
V četrtek, 18. aprila 2013, se je 128 dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica odpravilo na petdnevno ekskurzijo v prestolnico Francije.Pred doživetjem magičnega Pariza nas je seveda čakala petnajsturna avtobusna vožnja čez Šentilj, preko Avstrije in Nemčije, mimo Strasbourga, čez pokrajine Alzacijo, Loreno, Šampanjo …
Petek, 18. april
V petek popoldne smo že dosegli pariško predmestje ter se po znani periferiji pripeljali do našega hotela. Že med samo vožnjo smo si počasi slikali prvi vtis o »mestu luči«, o veličastnem »Paname«, kot mu pravijo Parižani. Velikanske zgradbe, široke mestne obvoznice; prometni kaos z mravljiščem obtolčenih peugeotov, citroenov in renaultov je pričal o patriotizmu Francozov (vsaj kar se tiče zvestobe lastni avtomobilski industriji), barakarska naselja in množica priseljenih brezdomcev na cestah in ulicah pa o skrajnem pomanjkanju posluha za manjšine s strani države. Prvi vtis ni ravno poglobil našega navdušenja nad tem večno opevanim mestom – prej nasprotno: začeli smo kazati prve simptome tako imenovanega »pariškega sindroma«.
Kmalu so pariško predmestje »okusila« tudi naša stopala, ko smo se peš podali do najbližje postaje podzemne železnice z očitnim ciljem: Marsove poljane (Champ de Mars) s tristometrskim simbolom francoskega nastopaštva – Eifflovim stolpom. Ko smo zapustili podzemlje in zopet ugledali oblačno pariško nebo, nas je obstopila gruča afriških priseljencev, obdanih s spominčki Eifflovega stolpa vseh barv in dimenzij. Vedeli smo, da smo blizu. Ta biser industrializacije, mogočno vzpenjajoč se v neskončno modrino pomladanskega popoldneva, nas je osupnil ob prvem pogledu. Tu smo! Nič drugega Francije ne pooseblja bolj kot tristo metrov visoka litoželezna konstrukcija, pod njo pa na tisoče turistov, obdanih s pisanimi prodajalci bogvečesa iz stoterih držav nekdanje kolonialne gospodarice. Blišč, nadutost, povzpetništvo, glamur, teatralnost in vzvišenost, ki hodijo z roko v roki s skrajno bedo, krutim bojem za preživetje in prezrto revščino.
Povzpeli smo se na vrh stolpa in se zagledali v veličastno neskončnost Pariza, ki se brezmejno širi do obzorja.
Po obisku največje pariške znamenitosti je sledil sprehod po mestu ter večerja v turistični restavraciji Les Balcons. Ponovno smo »okupirali« pariški metro, saj naši radovednosti ni smel uiti Moulin Rouge, najslavnejši kabaret na svetu, ki je med zvezde povzdignil Henria Lautreca.
Sledil je žgečkljiv, a hkrati šokanten sprehod po pariški rdeči četrti do Montmartra, griča umetnikov. Z zadnjimi močmi smo se povzpeli po stopnicah, ki jim kar ni hotelo biti konca. Pričakala nas je spektakularna bela silhueta bazilike Sacre-Coeur (Sveto srce), ki kot pozorna mati bdi nad Parizom. Nad pariško nebo je že davno legla večerna spokojnost in na vrhu najvišje točke v mestu smo očarani spoznali, zakaj Parizu pravijo mesto luči.
Kradoma in tihoma smo vstopili v cerkev, skrivnosten opomin na francosko-prusko vojno, ravno med mašo. Mistično angelski glasovi redovnic, ki menda še danes štiriindvajset ur na dan molijo za duše umrlih, so se razlegali po mozaičnih stenah, osvetljenih s svetlobo sveč, ko smo se na moč nevsiljivo sprehodili po hramu miru. Prevevalo nas je posebno vzdušje, tudi ko smo izstopili iz bazilike in se ponovno zazrli v luči veličastnega mesta, za katerega se zdi, da nikoli ne preneha razkazovati svoje zavidljive veličine.
Sobota, 19. april
Po zajtrku, kjer nikakor niso smeli manjkati francoski rogljički, smo se ponovno podali v mesto, tokrat z avtobusom. Panoramska vožnja nam je predstavila še druge mestne znamenitosti: Arc de Triomphe (slavolok zmage) – simbol Napoleonove zmage v bitki pri Austerlitzu, znameniti hotel Ritz, kjer sta zadnjo noč preživela Dodi in princesa Diana, Pantheon – mavzolej najslavnejših Parižanov ter Elizejsko palačo. Videli smo verjetno najbolj romantično točko Pariza, slavni most umetnikov, kjer je svojo ljubezen zaklenilo (dobesedno – s ključavnico) že na tisoče parov, znameniti Place de la Concorde, kjer je med francosko revolucijo stala slavna giljotina, danes pa ga krasi triindvajset metrov visok egipčanski obelisk, t. i. »Kleopatrina igla« iz masivnega granita. Ne smemo pozabiti na veličastni Musee du Louvre (louvrski muzej), verjetno najslavnejši muzej na svetu, pariško opero, gotsko mojstrovino Saint-Chapelle, Palaice de Justice, katedralo Notre-Dame na otoku, na Ille de la Cite in Prefecture. Ugledali smo tudi latinsko četrt z znamenito Sorbono ter Hôtel des Invalides (palačo invalidov), kjer počivajo kosti največjega osvajalca vseh časov – Napoleona Bonaparta.
Ko je ogled mesta še dodatno povečal naš estetski apetit, je nastopil najprimernejši čas za obisk najpomembnejšega muzeja na svetu, ki hrani več kot 350.000 predmetov neprecenljive vrednosti –Louvra. Za celotno doživetje tega paradiža človeške umetnosti in zakladnice zgodovine na 60.600 kvadratnih metrih površine bi človek potreboval minimalno dva tedna, mi pa smo imeli le dve uri.
Takoj ob vstopu je bil naš cilj skoraj samoumeven: najti znamenito Mono Lizo s skrivnostnim nasmeškom. Kljub labirintu umetniških del, ob katerih mimogrede pozabiš na čas, smo jo kmalu našli, saj si za pravo pot moral le slediti največji gneči. Čeprav smo zmogli obhoditi le neznaten del muzeja, smo si dodobra napasli oči na italijanskih (od 13. do 16. stoletja), starogrški keramiki, etruščanski in rimski umetnosti, dih jemajočih grških kipih in egipčanskih sarkofagih. Videli smo nekaj najlepših, vrhunskih in najbolj znanih primerkov svetovne umetnosti, kot so kip Amorja in Psihe, Portret mlade ženske neznanega avtorja, Michelangelovega Umirajočega sužnja, kip Afrodite in fascinantno podobo Ramzesa II.
Preostanek popoldneva smo preživeli ob ogledu znamenite katedrale Notre-Dame, po zaslugi Victorja Hugoja verjetno najslavnejše cerkve na svetu, ter na vožnji z ladjico po Seni, kjer smo ponovno občudovali vse mestne znamenitosti. Sledila je zabava v parku, na otoku Sene, in sprehod čez Most umetnikov. Seveda nismo izpustili priložnosti za nakupovanje spominkov v trgovinicah ob reki. Večerjali smo v restavraciji na znameniti ulici Rivoli. Po večerji pa smo si (kot pravi Parižani) privoščili snobovski sprehod po Elizejskih poljanah.
Nedelja, 20. april
Destinacija tega dne je bila nekoliko nenavadna, morda celo rahlo morbidna: pokopališče Père Lachaise z grobovi Oscarja Wilda, Jima Morrisona in madame Edith Piaf, znamenite francoske šansonjerke. Kar nekaj časa nam je vzelo, da smo se znašli v zapletenem labirintu grobov in grobnic, več kot primernih za snemanje kvalitetne grozljivke.
Najzanimivejši grob na pokopališču pa zagotovo pripada Victorju Noirju, francoskemu novinarju, ki je bil usmrčen leta 1870. Namesto klasičnega groba Noirjevo poslednje počivališče pokriva bronasti kip naravne velikosti, ki precej realistično prikazuje njegovo mrtvo telo. Umetnik je ob upodobitvi telesa rahlo dvignil Noirjevo moškost, ki je danes zaradi številnih dotikov precej obrabljena. Legenda namreč pravi, da mora vsaka ženska pobožati njegov intimni predel ter ga poljubiti na lička, kar naj bi povečalo plodnost in prinašalo divje spolno življenje.
Po ogledu tega skrajno nenavadnega kraja smo se z vlakom (t. i. RER) odpeljali do versajske palače. Ludvikov umetni raj je nemogoče opisati z besedami. Prav tako kot Louvre ga je nemogoče doživeti v par urah, niti tednih ali letih. Po ogledu notranjosti dvorca smo povsem razumeli ljudi, ki raziskovanju in proučevanju te največje arhitekturne stvaritve posvečajo celo življenje, pa tudi ljubosumne vladarje, ki so Ludvika XIV. prav bedno imitirali. Že sama palača je tako rekoč svet zase, ta najrazkošnejša stvaritev človeštva, ki je povzročila propad velike Francije in sprožila najznamenitejšo, najvplivnejšo, najpomembnejšo in najbolj krvavo revolucijo zgodovine.
Ogled notranjosti versajske palače nas je zaradi preobilice vizualnih dražljajev do popolnosti izčrpal, potrlo pa nas je dejstvo, da si nismo mogli ogledati najimenitnejših vrtov na svetu. Tako smo dobili utemeljen razlog, da se v Francijo vrnemo ob prvi priložnosti.
Ponedeljek, 21. april
Naš lepotni spanec na avtobusu je začasno prekinil nočni panoramski ogled Strasbourga. Z enim očesom, z delčkom zavesti in preutrujeni, da bi dosegli fotoaparat, smo na hitro ujeli stekleno podobo stavbe evropskega parlamenta z množico pisanih zastav v zastrti svetlobi uličnih luči, reko, ki se lenobno pretaka skozi mesto in dvojezične prometne table še enega mesta, ki ga moramo ponovno obiskati.
Čakala nas je nočna vožnja nazaj proti domu. Hladna romanska mrkost je ohladila naše vroče slovanske duše ter nas za trenutek pustila v popolni harmoniji. Z vsakim kilometrom so se doživetja teh dni iz zavesti počasi prelivala v spomine. Bližali smo se nekoliko toplejši, na hitro ozeleneli, prijaznejši, neznatnejši in veliko bolj skorumpirani domovini Sloveniji …
Monika Firer, dijakinja 3. b

Ekskurzije 2011/2012

London
Samuel Johnson je nekoč rekel: »If a man is tired of London, he’s tired of life.« Ta mož je sicer že dolgo mrtev, a njegova misel je še kako živa. In kdo jo lahko potrdi bolje kot mi, 21 dijakov Srednje šola Slovenska Bistrica in dve profesorici, ki smo v tem veličastnem mestu preživeli kar štiri dni?

V četrtek, 19. aprila, smo se zbrali pred šolo in naša pustolovščina se je začela. Avtobus nas je odpeljal proti ljubljanskemu letališču in v popoldanskih urah smo že leteli šest kilometrov nad trdimi tlemi. Že na sami poti smo imeli priložnost občudovati fascinantno angleško podeželje, ki je švigalo mimo nas, in poslušati ljubko zveneč angleški naglas.

V večernih urah smo se naselili v hotelu Travelodge v Londonu. Večerjo smo pohrustali v bližnjem pubu, nato pa utrujeni od dolge poti popadali v hotelske postelje. Zjutraj nas je že čakal slasten angleški zajtrk – umešana jajca, fižol in slanina – veliko slanine! In seveda borovničevi muffini ter pomarančni sok.

Po zajtrku smo na lastni koži izkusili vrvež tega 14-milijonskega mesta. Organiziran smo imeli tudi triurni avtobusni ogled mesta; ustavili smo se pred slavno Buckinghamsko palačo, kjer smo doživeli menjavo častne kraljeve straže. Ogledali smo si Westminstrsko opatijo, kjer je bilo krščenih, poročenih in pokopanih največ angleških kraljev in kraljic. Videli smo prelepo katedralo Sv. Pavla, slavni Trafalgar Square z Nelsonovim spomenikom ter Picadilly Circus.
Naslednja stvar na našem nabito polnem urniku je bila vožnja z londonskim očesom (London Eye), kar je bila vznemirljiva izkušnja. Po ogledu Londona s ptičje perspektive, smo se ustavili v Narodni galeriji, kjer smo poleg drugih odličnih primerkov svetovne likovne umetnosti občudovali tudi znamenite Sončnice Vincenta van Gogha. Sledilo je nakupovanje spominkov za sorodnike in obisk kitajske četrti v okrožju Soho. Po borbi z nesramno spremenljivim angleškim vremenom smo končno vstopili v muzej voščenih lutk Madame Tussaud’s, kar je bilo za marsikoga izmed nas vrhunec tega dne. Fotografirali smo se s slavnimi iz sveta glasbe, športa in politike, kot so npr. Rihanna, Marilyn Monroe, Barack Obama, Johnny Depp, Brad Pitt in celo Adolf Hitler. Do hotela smo se peljali s podzemno železnico, kjer smo še enkrat izkusili hiter tempo življenja v Londonu. Večerjali smo v prisrčnem, kar dvesto let starem pubu, posvečenem princu Albertu. Uživali smo v angleški tradicionalni hrani, t. i. »fish and chips«.

Naš tretji dan v tem multikulturnem raju je bil podobno natrpan kot drugi. Takoj po zajtrku smo skočili na podzemno in se odpeljali do veleslavnega The Tower of London. Tam smo ostali kar nekaj časa, čeprav smo doživeli toliko zanimivega, da bi lahko ostali kar cel teden. Veličastna trdnjava skriva namreč pravo bogastvo – kraljeve dragulje, dragoceno zbirko kronskih draguljev, žezel in drugih zlatih okraskov, vse do največjega diamanta na svetu (velik je kot kakšno srednje veliko jajce). Videli smo tudi slavna vrata, skozi katera so v preteklosti vozili zapornike ter srhljiv Bloody Tower, kjer je bilo mučenih in obglavljenih toliko političnih zapornikov. Čisto po naključju smo bili priče dvigovanju znamenitega Tower Bridgea, ki je trenutno pobarvan modro.

S težkim srcem smo se poslovili od tega zgodovinskega paradiža in se kmalu za tem vkrcali na ladjico, ki nas je po Temzi odpeljala do ljubkega Greenwicha. Povzpeli smo se na griček, kjer stoji gmota aluminija, ki predstavlja začetni, greenwiški poldnevnik. Samo še dva koraka in že smo bili za zahodni polobli! V Greenwichu smo si ogledali tudi kraljevi observatorij in se sprehodili skozi pomorski muzej. Prosti čas smo izkoristili za krajši pobeg na greenwiško tržnico. V tem kraju je neverjetno dobro ujet duh mesta. Turistu se ponuja hrana s celega sveta: od sušija do mehiške paelle, od karibske kuhinje do etiopske nacionalne hrane in še in še. In vse to za pičel funt ali dva. Po omenjenih gurmanskih užitkih smo se sprehodili še po edini pešpoti pod Temzo. Nazaj smo se zopet peljali z metrojem.

Popoldne smo izkoristili za nakupe na znameniti nakupovalni ulici Oxford Street. Po večerji v še enem prekrasnem londonskem pubu smo se izčrpani, a zadovoljni, vrnili v naš hotel.

Četrti dan je bil namenjen pakiranju, medsebojnemu izmenjavanju vtisov, evakuaciji iz hotela, ker je nekdo zažgal brisačo ter poti domov.

London je mesto, ki ima preprosto vse. Sto trideset različnih kultur, ki živi v neverjetni slogi, gostoljubne in najprijaznejše ljudi na svetu, odlično hrano in predvsem – življenje. Mesto je nasičeno z energijo, dinamiko in vrvežem (v dobrem smislu). Ampak, da ne bom izpostavljala samo dobrih stvari – naša potovalna skupina se je zadnji dan soočila z grozljivim dogodkom, ki ga ne privoščimo nikomur in ki nas je vse spravil v slabo voljo: odhodom.

Ogled galerije slik

Monika Firer, 2. a

München
V petek, 23. 3., smo se ob štirih zjutraj zbrali pred srednjo šolo. Še vsi zaspani smo začeli naše potovanje v eno glavnih in čudovitih mest Nemčije – München.
Zatisnili smo oči, dokler nas ni vodička opozorila na čudovit razgled na gore. Videli smo tudi zelo znano smučarsko središče Schladming. Peljali smo se tudi mimo Mozartovega mesta, Salzburga.
V polnem pričakovanju smo se »prilepili« na stekla avtobusa, ko smo končno prispeli v München. V mesto smo vstopili skozi vrata Karlstor, ki so na zahodni strani starega obzidja.
Ogledali smo si enega največjih tehniških muzejev na svetu. Najprej smo mislili, da nam ta del ogledov ne bo všeč, vendar smo bili pozitivno presenečeni. Še posebej, ko smo izvedeli, da ta muzej letno obišče več kot 1,3 milijona obiskovalcev, in če bi si hoteli ogledati ves muzej in bi pri vsakem eksponatu stali zgolj minuto, bi si ga lahko ogledovali 36 let!
Seveda smo se hoteli sami prepričati, ali je to res. Najbolj nas je zanimalo, kako bodo izvedli poskus s strelo. Ne le, da smo videli strelo, le-ta je celo udarila v kletko, v kateri je sedel eden izmed zaposlenih.
Ogled mesta … Videli smo pivnico, v Münchnu namreč poteka tudi vsem znani Oktoberfest, nekoč pa je bilo v isti stavbi sklenjenih veliko pogodb, ki so spreminjale zgodovino. Videli smo tudi glavni trg ali Karlsplatz, med domačini znan kot Stachus. Zanimivost pri tej mestni hiši je, da ima 43 zvoncev in 32 figuric v naravni velikosti.
Ko je prišel čas za kosilo, smo se po skupinah podali v odkrivanje mesta. Dekleta so zanimali predvsem nemški fantje, fante pa dekleta v narodnih nošah. In te smo imeli priložnost videti velikokrat.
Proti večeru smo se odpravili v hotel. Zjutraj smo se napotili proti vsem dobro znanemu koncentracijskemu taborišču Dachau. Najprej smo opazili napis na vratih: »Delo osvobaja!« Vse je šokiralo ravnanje takratne oblasti z Židi in ostalimi narodi. Spoznali smo, kakšne grozote so se dogajale v tistem času ravno na mestu, kjer smo v tistem trenutku stali … Vsakemu je dvourni ogled taborišča dal pošteno misliti.
Kmalu smo stali pred stavbo podjetja BMW. Komaj smo čakali, da se zapodimo v zgradbo in si ogledamo avtomobile, motorje in bolide. Vsak je naredil vsaj eno fotografijo, s katerim od avtomobilov, in sicer z mislijo: »Takšnega bom nekoč imel!«
Po povratku na trdna tla smo se odpravili do U-Bahna – podzemnega vlaka. Vkrcali smo se in se odpeljali na drug konec mesta.
Še enkrat smo si ogledali mesto in spet je vsak našel kaj novega in zanimivega. Najbolj so bili zanimivi fantje, ki so praznovali tradicionalno fantovščino, zanimivo je namreč bilo, da so se morali po mestu sprehajati v ženskem spodnjem perilu.
Polni novih izkušenj smo se odpeljali proti naši Sloveniji. Na avtobusu smo obujali spomine in si pripovedovali, kaj zanimivega smo videli.
Čeprav smo videli le majhen del mesta, smo prepričani, da te ekskurzije ne bomo pozabili.Ogled galerije slikAleksandra Leskovar
Švicarska pravljica

Polni čudovitih doživetij in spominov smo se dijakinje in dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica vrnili z nepozabne ekskurzije po pravljični Švici.
Za zgodnji začetek konca tedna smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili doživetjem naproti. Pot nas je vodila skozi Italijo do Lugana ali švicarskega Monte Carla, v katerem nas je čakalo sončno vreme, zelo primerno za ogled mestnega jedra. Ko nam je kasneje bilo že zelo vroče, smo se odpravili v cerkev, v kateri smo se prijetno ohladili. Še isti dan smo se posladkali v muzeju čokolade, v katerem smo si ogledali njeno izdelavo nekoč in danes. Saj veste, da velja švicarska čokolada za eno najkakovostnejših v svetovnem merilu, zato smo jo nakupili v ogromnih količinah, a žal Slovenije ni dočakala. Preden smo se namestili v hotelu, smo si ogledali še Luzern. Tam nam je vodička predstavila zanimivo zgodovino enega najbolj fotografiranih objektov Švice – Kapellbrücke, lesenega mostu s stolpom. Ustavili smo se ob razlitju reke Reuss, kjer smo lahko uživali v prečudovitem pogledu na jezero, gore in mesto. Zvečer nas je zabavala animatorka, ki je za nas pripravila različne igre.

Ko smo naslednji dan prispeli v Zürich, nas je presenetil dež, a nas to ni ustavilo pri ogledu raznih znamenitosti. Posebej so nas pritegnile izložbe dragih blagovnih znamk in slastni piškotki ‘luxenburgerli’. Premočeni in utrujeni smo se z ladjico podali pod Renske slapove, kjer smo se neizmerno zabavali.
Prenočili smo v Avstriji, od koder smo se skozi Liechtenstein podali nazaj v Švico in se skozi sotesko Via Mala zapeljali do znanega švicarskega prelaza na višini več kot 2000 metrov. Tam smo imeli priložnost občudovati neokrnjeno naravo, opazili smo svizce in gamsa ter se z otroškim navdušenjem kepali v kratkih rokavih. Naša zadnja postojanka je bil St. Moritz, ki bi ga lahko v nedeljo popoldan opisali tudi kot mesto duhov. Drugače pa je znano predvsem po sončnih zimah in bogatih počitnikarjih, ki se tam radi razvajajo z nakupovanjem v dragih trgovinah. Nekateri bi dodali še, da je znano po poceni kavi, saj zanjo odštejete le 17 evrov. Od tam nas je čakala le še trudna in dolga vožnja do doma.

Švica se nam je v spomin vtisnila kot dežela mnogih naravnih bogastev in kulturnih znamenitosti. Ekskurzija je bila idealna priložnost za druženje in spoznavanje drugačnega načina življenja. Osupnili sta nas tudi prijaznost tamkajšnjih ljudi in odprtost do turistov, ki brezglavo hitijo naokrog v iskanju novega in zanimivega.

Turistični agenciji Palma in vsem profesorjem, ki so nas spremljali, se iskreno zahvaljujemo za to nepozabno doživetje. Veselimo se novih druženj.

Ogled galerije slik

Živa Očko, Patricija Šošter in Mojca Zotler, 1. b

Ekskurzije 2010/2011

Rim (24. 3. 2011–28. 3. 2011)Kaj smo si dijaki zapomnili o Rimu:
1. DAN
KOLOSEJ:

  • Ob ustanovitvi Koloseja so igre trajale 100 dni.
  • Sprejel je 55.000 ljudi.
  • Imel je 80 izhodov.
  • Imel je dvojna vrata (vrata življenja, vrata smrti).
  • Izpraznil se je v 3 minutah.
  • Material iz Koloseja so uporabili za izgradnjo cerkva.
  • Imel je 5.000 stopnišč.
  • Imel je streho, ki se je ob lepem vremenu odprla.
  • Pred gladiatorskimi igrami so živali stradali, da so dobile večjo željo po hrani in tako hitreje napadle gladiatorja.
  • Ženske so sedele višje kot moški, da ne bi motile predstave s klepetanjem.

BAZILIKA SV. PETRA:

  • Grobnica sv. Petra je iz 1. stol. n. št.
  • Je največja krščanska cerkev na svetu.
  • Kupola v cerkvi je po premeru dolga 42 metrov.
  • V njej je pokopano 168 papežev.
  • Papež Gregor VIII je zapravil toliko denarja, da mu na koncu niso dokončali grobnice.
  • Ima 5 vrat.
  • Vsaka vrata imajo svoj pomen (ena izmed njih so tudi Sveta vrata).
  • Sveta vrata odprejo samo takrat, ko je sveto leto.
  • Kadar papež razglasi sveto leto, za božič trikrat potrka na vrata in ko potrka tretjič, začno nanje udarjati s tramom, da jih razbijejo. Zdaj je na vratih pribit križ, ki se ga lahko verni ljudje dotaknejo in za trenutek ustavijo svoje misli.
  • Papeževo častno stražo sestavljajo moški, ki prihajajo iz Švice, visoki morajo biti okoli 178 cm, stari od 19 do 25 let, služijo pa od 2 do 20 let.
  • Ko papež umre, kardinali po navadi tajno glasujejo, zaprti v Sikstinski kapeli. Če papež še ni izvoljen, lističe sežgejo na mokri slami, če pa je izvoljen, sežgejo samo lističe – tako nastane bel dim.
  • V baziliki je ograjeno območje, ki prikazuje dolžine ostalih velikih cerkev v Evropi.
  • V njej je pokopanih 6 žensk.

RIM:

  • Ko je Mussolini tlakoval ceste v Rimu, je prekril cel kup ostankov starih civilizacij.
  • Spomenik v počastitev italijanske združitve (leta 1861) Italijani imenujejo kar Torta.
  • Nasproti Beneške palače so kasneje zgradili enako zgradbo.
  • Na ulicah je veliko ilegalnih prodajalcev, od katerih ni dobro kupovati, kajti ne dobiš računa, ki pa ga moraš pokazati policiji, da ne bi plačal kazni.
  • Italijanska mafija je nastala zaradi zatiranja ljudi in krivičnih razsodb v prid višjemu vplivnemu sloju.

VATIKANSKI MUZEJ:

  • V njem so poti dolge 7 km.
  • V njem je tudi primer prave mumije ter primeri lesenih krst, kamor so jih odlagali.

2. DAN
NEAPELJ:

  • V Neaplju so ljudje umirali doma, kajti če so umrli v bolnišnici, je bila njihova družina osramočena in smrt v bolnišnici je prinašala nesrečo.
  • Prebivalstvo ne upošteva pravil.
  • Mesto je zelo umazano.
  • V njem je veliko kriminala.
  • Je 3. največje mesto v Italiji z 1.200.000 prebivalci.

POMPEJI:

  • Umazana oblačila so prali tako, da so jih namočili v urin, saj je urin očistil madeže, vendar je pustil vonj, zato so kasneje obleko namazali z glino in vse skupaj še enkrat oprali.
  • Ljudje so urin kupovali, uvažal se je tudi kamelji urin.
  • Penis – simbol za srečo.
  • Ljudje hodili v javno hišo.
  • Amfiteater je sprejel 20.000 ljudi.
  • Bogatejši so sedeli spredaj.
  • Odlitki ostankov trupel.
  • Na ulicah so ljudje lahko privezali svoje konje na posebne prostore.
  • Limone, ki tehtajo tudi 7 kilogramov.
  • Trgovine s premičnimi vrati.
  • Rešili so se le bogati meščani, sužnji so umrli, medtem ko so reševali svojo lastnino.
  • Četrt prostitutk se je imenovala Lupanare, kar pomeni volkulja (ker so zavijale kot volkulje).

VEZUV:

  • Delujoči vulkan, ki je 2.000 let nazaj uničil Pompeje.
  • Zadnji izbruh leta 1944.
  • Hefajst – bog ognja in vulkana.
  • Od pobočju Vezuva je zgrajeno veliko vil, ki so večinoma v lasti mafijcev.
  • Pobočje je še vedno v nevarnosti.
  • Vulkan je bruhal lavo celo do 30 km visoko.

3. DAN – RIM
FONTANA DI TREVI:

  • Dobila je ime po 3 cestah.
  • Je v obliki ladje.

PANTEON (tempelj vseh bogov):

  • Nastal je v 1. st. pr. n. št.
  • V njem sta pokopana prva dva italijanska kralja.
  • Streha ima 19 m široko odprtino.
  • Danes je v njem Marijina cerkev.

ITALIJA:

  • Republika Italija je nastala leta 1861.
  • V Italiji obstajajo 4 mafijske združbe: CAMORA, COSA NOSTRA, SANTA CORONA SACRA in NDRAGHETA.