Select Page

V četrtek, 20. 4. 2023, ob 17. uri se je nas 55 dijakov skupaj s štirimi profesoricami odpravilo proti Nizozemski. Po petnajstih urah vožnje z avtobusom, na katerem smo seveda tudi spali, smo okrog 7. ure zjutraj naslednji dan končno prečkali mejo dežele tulipanov. Bilo je več kot vredno.

Po polurni vožnji po nizozemski avtocesti, kjer smo si zavzeto ogledovali okolico – vsepovsod so bili pašniki, na katerih so se pasle krave frizijke, ki so postale kar simbol te dežele, in pa oglasne table, ki so bile napisane včasih v nizozemščini,  veliko pa jih je bilo tudi v angleščini, smo prišli v Haanse-Schans, kjer je bil naš prvi ogled. Idilična nizozemska vasica z mlini na veter in obkrožena z vodo, kjer smo posneli ogromno fotografij, je (bila) veliko več kot samo to. Znana je namreč po dolgoletni sirarski tradiciji, priča pa smo bili tudi postopku izdelave cokel v enem izmed muzejev, kjer so nam pokazali izdelavo le-teh. Ta je bila kombinirano ročna in  strojna. Trajalo je le pičlih pet minut, da so bile narejene, imeli pa smo jih tudi možnost kupiti v tamkajšnji trgovini.

Po dveh urah sprehajanja po čudovitem nizozemskem podeželju nas je avtobus odpeljal do našega hostla Via Amsterdam, kjer smo se nato razporedili v naše sobe in se malce odpočili od naporne vožnje. Zvečer pa smo se (z javnim prevozom!) podali na naše prvo raziskovanje nizozemske prestolnice. Ker nas je bila večina prvič tu, smo se zelo navdušili nad arhitekturo – mogočne stavbe ob glavnem kanalu, ki so malce spominjale na britanski slog stavb, le s to razliko, da imajo te meščanske  hiše nekoliko poševno pročelno steno. Hiše so namreč ozke, z ozkim stopniščem, zato so vso pohištvo morali spravljati skozi okna po vrvi, ki je bila obešena na škripcu pod streho. Teža različnih materialov je steno očino malo nagnila. Sicer pa leži kar 40 % države nižje od vodne gladine, od koder tudi ime Nizozemska. Mimo nas so švigali kolesarji po zelo urejenih in širokih kolesarskih cestah, ki jih nismo bili navajeni, zato smo se jim morali kar naprej umikati, da nas ne bi podrli na tla.

Ko govorimo o Amsterdamu, seveda ne moremo mimo rdeče četrti (to je edini del v mestu, katere hiše so imele zavese, ki so bile rdeče, zato tudi takšno ime) – gre za dele mesta, ki je znano po prostituciji, saj je namreč na Nizozemskem le-ta legalna. Zvečer smo se utrujeni z metrojem vrnili v naš hostel, kjer so imeli (skoraj) vsak večer ob 20. uri neko aktivnost za goste in tisti dan so bile na vrsti karaoke. Pel je lahko vsak, ki si je to želel, zabave in smeha tako zagotovo ni manjkalo.

Naslednji dan smo se po obilnem zajtrku odpravili na naše nadaljnje oglede: mesti Den Haag, kjer smo si od zunaj ogledali kraljevo rezidenco in parlament in se sprehodili po mestu. Nato pa nas je avtobus, čeprav to ni bilo navedeno v programu, odpeljal do prekrasne peščene plaže Scheveningen ob Severnem morju, kjer voda poleti ne doseže več kot dvajset stopinj, a se Nizozemci tam zelo radi kopajo. Sprehodili smo se do vode, nekateri pa so nabrali tudi nekaj školjk. Naša zadnja postojanka za ta dan je bil pristaniško mesto Rotterdam. Najprej smo se ustavili pri tamkajšnji pokriti tržnici, kjer smo imeli prosti čas in smo lahko tudi nekaj pojedli. Nato smo odšli še v cerkev svetega Lovrenca, ki je najbolj znana cerkev v Rotterdamu in posledično zelo pomembna za tamkajšnjo škofijo in regijo Južno Holandijo na splošno, kamor smo se med drugim zatekli pred močnim dežjem. Slabo vreme žal ni ponehalo, a mi smo morali iti naprej – po kakšnih 15 minutah hoje smo pred sabo zagledali na glavo obrnjene hiše, ki so bile zgrajene pred petdesetimi leti in so že postale ikonične za drugo največje nizozemsko mesto. Med potjo do avtobusa smo se tudi ustavili pri starem delu pristanišča, saj kot sem že prej omenila, gre za pristaniško mesto z največjim pristaniščem v Evropi. No, za konec pa smo se na tisto sobotno popoldne ustavili še v parku Kinderdijku, ki je bil naša druga nizozemska podeželska lokacija na tej ekskurziji. Kot že prej omenjen Haanse-Schans je tudi ta znan po mlinih na veter in neokrnjeni naravi. Tu smo si ogledali tudi kratek film o nastanku polderjev, prečrpavanju vode, ki je še danes prisotno, sicer z električnimi črpalkami, nekoč pa so to delo opravili mlini na veter. Ti so bili pomembni tudi za  mlinarstvo, mlinarji pa so v njih tudi živeli skromno in v težkih razmerah.

Naslednji dan smo se že z omenjenim javnim prevozom in potem še tramvajem ponovno odpeljali v Amsterdam, a tokrat ne v center. Čakal nas je ogled Rijksmuseuma, kjer so razstavljena najznamenitejša dela nizozemskih umetnikov, kot je Van Gogh, videli pa smo tudi  lahko nekaj sodobne umetnosti izpred nekaj let. Poslopje je bilo ogromno s pripadajočim vrtom s fontano, kjer so imeli dostop na zunanjih površinah med drugim tudi kolesarji, ob čemer smo bili kar malce presenečeni. Ravno zaradi velike površine si nismo uspeli ogledati popolnoma vsega, saj smo imeli za ogled le dve uri časa. Toda zagotovo noben ni izpustil Rembrandta in njegovega najbolj znanega dela Nočna straža. Sledile so tri ure prostega časa, nato pa smo se odpravili še v Hišo Anne Frank, kjer žal nismo smeli fotografirati, pa vendar smo se naučili veliko novega o njenem težkem življenju med drugo svetovno vojno, njeno otroštvo in zgodba sta bila zelo ganljiva še posebej, če ju povežemo z aktualnim dogajanjem v Ukrajini, ki žal traja že eno leto. Potem ko smo se vrnili v hotel, smo že morali spakirati naše stvari, saj nas je naslednji dan čakal let v Ljubljano.

Zadnji dan naše ekskurzije smo se odpravili še na našo čisto zadnjo destinacijo in to je bil nič drugega kot Keukenhof in najbolj znana razstava tulipanov – cvetličarstvo je tu zares pomembna gospodarska panoga, saj tulipane izvažajo po celem svetu. Ta ogled smo dodobra izkoristili. Še zadnjič smo si lahko napasli naše oči s prostranimi polji tulipanov na obrobju vrtov z raznoraznimi gredicami teh lepih pisanih cvetlic, ki pa se prvotno niso pojavili na nizozemskih oziroma takratnih holandskih tleh. Prvič so namreč zrasli v Turčiji in so jih šele po 1560 prinesli sem. Tulipani so v Evropo prispeli predvsem zaradi svojih čebulnic, za katere je ljudstvo takrat verjelo, da so užitne. Šele čez čas so ljudje ugotovili, da niso namenjene za prehranjevanje, temveč preprosto samo za občudovanje cvetov. 

Nato pa nas je čakal odhod na letališče in novica, da je naš let za dve uri prestavljen, saj so letalo namreč morali očistiti, kar je bilo na nek način smešno, a to je pomenilo, da smo bili v tej odlični državi vseeno malo dlje, če pogledamo sliko z dobre plati J. Na koncu smo uspešno pristali na brniškem letališču, kjer nas je že čakal prevoz nazaj v Slovensko Bistrico.

Menim, da je in tudi še bo ta ekskurzija vsem ostala v lepem spominu. V Slovenijo smo se vrnili polni znanja, izkušenj in srečni, da smo vse to doživeli v teh žal prekratkih štirih dneh. Het was geweldig!

Sergeja Vogrinec, 3. b

Dostopnost