28. Mar 2013 | dejavnosti-in-projekti
Odkar smo dijaki srednje šole Slovenska Bistrica izvedeli, da sodelujemo v mednarodnem projektu Comenius smo večinoma govorili le o tem, kako komaj čakamo, da se bomo odpravili v Španijo, na Škotsko, Francijo … Čas je hitro minil in na svoj račun smo po velikem pričakovanju prišli dijaki, ki smo se prijavili za obisk Španije.
Nestrpno smo pričakovali soboto, 9. 3. 2013, ko so se naše dogodivščine pričele. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo in svojo prtljago kakor se je dalo hitro zložili na kombi, se fotografirali, da bi ostalim dijakom, ki niso šli z nami, prebudili malo zavisti, in se odpravili na pot. Vsi smo vznemirjeni, polni pričakovanj in z širokim nasmeškom na obrazu pričakovali ta dan.
Vso pot smo se pogovarjali le o tem, kako bo pri družinah in nasploh v sami Španiji, medtem pa še kakšno zapeli. Ni minilo veliko časa, ko smo že prispeli na letališče Treviso v Italiji. Nekateri se še nismo peljali z letalom, zato je vznemirjenje naraščalo, čeprav smo potem vsi ugotovili, da to ni nič kaj preveč posebnega, je pa res, da je prečudovit razgled, zato smo vsi tudi na letalu in seveda povsod drugod posneli kakšno fotografijo za spomin. Pristali smo v Valencii in vožnjo nadaljevali z ‘španskim’ avtobusom. Bili smo polni veselja in kar naprej prepevali.
Ko se je že znočilo, smo končno prispeli do kraja, kjer smo se srečali z našimi španskimi družinami. Vsi so nas takoj prepoznali, saj smo se že pred odhodom povezali, vsak s svojim vrstnikom, preko Facebooka ali katerega drugega omrežja. Pozdravili so nas (nam) na precej smešen in nenavaden način – poljub na vsako lice in prijeten objem. Vsak posebej smo se odpravili v naš drugi dom in se nekoliko bolje spoznali s celotno družino. Še isti večer nas je čakalo presenečenje. Odšli smo na zabavo, na kateri smo bili vsi v to odpravo vključeni dijaki iz Slovenije in Španije. Plesali in družili smo se, kot da se poznamo že od nekdaj.
Slovenci smo spoznali, kako dobri in prijazni ljudje so Španci, saj so v teh petih dneh druženja za nas naredili vse. Po zabavi smo odšli vsak na svoje in prespali prvo noč, ki je bila bolj kratka, ampak to nikomur ni povzročalo pretiranih težav – vsaj ne na začetku.
V nedeljo so nas družine peljale na morje, kjer smo se dijaki kasneje skupaj dobili in se zabavali ter smejali. Skupaj smo odšli na kosilo in poskusili tipično špansko jed – paello, ki je bila večini zelo všeč, vsaj tistim, ki imajo radi riž in morske sadeže. Ta prečudovit dan na morju je še kako hitro minil in že smo se morali odpeljati proti domu.
Prispeli pa smo ravno v času, ko Španci praznujejo tako imenovan ‘sveti teden’. So zelo verni in tega jih ni sram pokazati, kar je občudovanja vredno. V okviru tega praznovanja se dogajajo razne procesije. Mi smo se udeležili dveh. Družine se delijo na dve glavni barvi: modro in belo. Glede na to h kateri barvi je družina pripadala, na tisto procesijo smo se odpravili. Zjutraj so se na ulicah zbrali modri, zvečer pa smo na svoj račun prišli še beli. Vsem je bil všeč njihov način slavljenja in oznanjevanja velike noči. Sredi množice so vzdignili človeka, ki je vpil stavke v čast barvi in množica okoli njega mu je z vriskanjem odgovarjala. Bilo je neverjetno. Po shodu smo se odpravili domov.
Na ponedeljkovo jutro smo vsak skupaj s svojim Špancem odšli v šolo in v njihovem razredu preživeli prvo uro. Vzdušje v razredu je bilo zelo sproščeno in vse je potekalo po načrtu. Čas v šoli je hitro minil in po tej uro smo z našimi profesorji odšli na ogled Lorce – mesta v katerem smo bivali. To ni zelo turistično usmerjen kraj, a smo bili vseeno navdušeni nad njegovo preprostostjo in lepoto. Sprehajali smo se med ulicami, se ustavili v kakšnem lokalu, kupili spominek, si ogledali znamenitosti, kot sta muzeja bele in modre skupine ipd. Nato smo odšli na pevsko vajo, da smo se dobro naučili pesmi za koncert, ki je bil v sredo. Kar naprej se je nekaj dogajalo. Še isti dan pa smo imeli zvečer srečanje dijakov iz vseh držav, ki so prišli v Španijo. Pogovarjali smo se o filmu Volver, ki smo si ga morali ogledati pred prihodom. Imeli smo nekaj težav z sporazumevanjem, ampak na koncu se je vse dobro izteklo, saj smo se tako z Francozi, kot tudi s Poljaki in Škoti dobro razumeli. Večer smo zaključili v Mcdonaldsu, kjer smo se s Španci pogovarjali o tem, kaj vse še bomo počeli in kako čas hitro mineva.
Prišel je torek in že je minila več kot polovica našega bivanja v Lorci. Po tihem smo že bili žalostni, ampak smo to žalost hitro odrinili, saj smo vedeli, da nas še čakata lepa dva skupna dneva. Z avtobusom smo se že zjutraj odpravili na ogled Murcie. Po vodenem ogledu mesta smo se vsi strinjali, da je Španija čudovita in da jo bo težko zapustiti. Kljub temu da je bil ogled zanimiv, pa smo, tako kot vsi najstniki, komaj čakali na prosti čas. Ko smo končno lahko odšli po svoje, smo se vsi sprehodili po mestu in si vzeli čas za obisk nakupovalnih centrov. Čas je tekel in ko smo komaj prišli, smo že morali oditi iz Murcie. Šli smo domov na kosilo. In če še nisem omenila: hrana je super. Obede imajo le časovno malo zamaknjene, ampak na vsak obrok se je splačalo čakati. Ob petih popoldan smo se zbrali v cerkvi v Lorci, kjer smo imeli generalko za približujoči se koncert. Po opravljenem delu smo skupaj z Španci odšli na pijačo in se zabavali ter pogovarjali dokler ni bilo treba domov.
Komaj smo se umirili v postelji, že nas je prebudila jutranja svetloba. Tako se nam je vsaj zdelo, saj smo spali res bolj malo. Ampak nihče se ni kaj dosti pritoževal nad utrujenostjo, saj nas je čakal še zadnji dan, ki smo ga želeli izkoristiti, kolikor se je le dalo. Najprej smo se udeležili srečanja z županom, ki nas je lepo pozdravil, in se nato odpeljali še na ogled gradu. Ni bilo stvari, ki nam ne bi bila všeč. Zvečer je sledil koncert v cerkvi, na katerega smo se pripravljali. Ljudje so nam ploskali in hvalili izveden program. Zatem smo imeli še poslednje druženje s španskimi prijatelji, na katere smo se na lastno začudenje zelo navezali. In na našo veliko žalost je hitro prišlo četrtkovo jutro in ob petih smo se zbrali za odhod. Od družin in prijateljev smo se poslovili v solzah, ki še celo pot do doma niso nehale močiti naših lic. Pot nazaj je bila žalostna in vesela hkrati. Žalostna, ker jih dolgo ne bomo videli, in vesela, ker bo spomin na njih za vedno ostal ohranjen globoko v naših srcih.
22. Nov 2012 | dejavnosti-in-projekti
Dijaki in profesorji Srednje šole Slovenska Bistrica tudi letos sodelujejo v zanimivem projektu mednarodne izmenjave Comenius.
(več …)
19. Okt 2012 | dejavnosti-in-projekti
24. 3. 2011–28. 3. 2011
Kaj smo si dijaki zapomnili o Rimu:
1. DAN
KOLOSEJ:
- Ob ustanovitvi Koloseja so igre trajale 100 dni.
- Sprejel je 55.000 ljudi.
- Imel je 80 izhodov.
- Imel je dvojna vrata (vrata življenja, vrata smrti).
- Izpraznil se je v 3 minutah.
- Material iz Koloseja so uporabili za izgradnjo cerkva.
- Imel je 5.000 stopnišč.
- Imel je streho, ki se je ob lepem vremenu odprla.
- Pred gladiatorskimi igrami so živali stradali, da so dobile večjo željo po hrani in tako hitreje napadle gladiatorja.
- Ženske so sedele višje kot moški, da ne bi motile predstave s klepetanjem.
BAZILIKA SV. PETRA:
- Grobnica sv. Petra je iz 1. stol. n. št.
- Je največja krščanska cerkev na svetu.
- Kupola v cerkvi je po premeru dolga 42 metrov.
- V njej je pokopano 168 papežev.
- Papež Gregor VIII je zapravil toliko denarja, da mu na koncu niso dokončali grobnice.
- Ima 5 vrat.
- Vsaka vrata imajo svoj pomen (ena izmed njih so tudi Sveta vrata).
- Sveta vrata odprejo samo takrat, ko je sveto leto.
- Kadar papež razglasi sveto leto, za božič trikrat potrka na vrata in ko potrka tretjič, začno nanje udarjati s tramom, da jih razbijejo. Zdaj je na vratih pribit križ, ki se ga lahko verni ljudje dotaknejo in za trenutek ustavijo svoje misli.
- Papeževo častno stražo sestavljajo moški, ki prihajajo iz Švice, visoki morajo biti okoli 178 cm, stari od 19 do 25 let, služijo pa od 2 do 20 let.
- Ko papež umre, kardinali po navadi tajno glasujejo, zaprti v Sikstinski kapeli. Če papež še ni izvoljen, lističe sežgejo na mokri slami, če pa je izvoljen, sežgejo samo lističe – tako nastane bel dim.
- V baziliki je ograjeno območje, ki prikazuje dolžine ostalih velikih cerkev v Evropi.
- V njej je pokopanih 6 žensk.
RIM:
- Ko je Mussolini tlakoval ceste v Rimu, je prekril cel kup ostankov starih civilizacij.
- Spomenik v počastitev italijanske združitve (leta 1861) Italijani imenujejo kar Torta.
- Nasproti Beneške palače so kasneje zgradili enako zgradbo.
- Na ulicah je veliko ilegalnih prodajalcev, od katerih ni dobro kupovati, kajti ne dobiš računa, ki pa ga moraš pokazati policiji, da ne bi plačal kazni.
- Italijanska mafija je nastala zaradi zatiranja ljudi in krivičnih razsodb v prid višjemu vplivnemu sloju.
VATIKANSKI MUZEJ:
- V njem so poti dolge 7 km.
- V njem je tudi primer prave mumije ter primeri lesenih krst, kamor so jih odlagali.
2. DAN
NEAPELJ:
- V Neaplju so ljudje umirali doma, kajti če so umrli v bolnišnici, je bila njihova družina osramočena in smrt v bolnišnici je prinašala nesrečo.
- Prebivalstvo ne upošteva pravil.
- Mesto je zelo umazano.
- V njem je veliko kriminala.
- Je 3. največje mesto v Italiji z 1.200.000 prebivalci.
POMPEJI:
- Umazana oblačila so prali tako, da so jih namočili v urin, saj je urin očistil madeže, vendar je pustil vonj, zato so kasneje obleko namazali z glino in vse skupaj še enkrat oprali.
- Ljudje so urin kupovali, uvažal se je tudi kamelji urin.
- Penis – simbol za srečo.
- Ljudje hodili v javno hišo.
- Amfiteater je sprejel 20.000 ljudi.
- Bogatejši so sedeli spredaj.
- Odlitki ostankov trupel.
- Na ulicah so ljudje lahko privezali svoje konje na posebne prostore.
- Limone, ki tehtajo tudi 7 kilogramov.
- Trgovine s premičnimi vrati.
- Rešili so se le bogati meščani, sužnji so umrli, medtem ko so reševali svojo lastnino.
- Četrt prostitutk se je imenovala Lupanare, kar pomeni volkulja (ker so zavijale kot volkulje).
VEZUV:
- Delujoči vulkan, ki je 2.000 let nazaj uničil Pompeje.
- Zadnji izbruh leta 1944.
- Hefajst – bog ognja in vulkana.
- Od pobočju Vezuva je zgrajeno veliko vil, ki so večinoma v lasti mafijcev.
- Pobočje je še vedno v nevarnosti.
- Vulkan je bruhal lavo celo do 30 km visoko.
3. DAN – RIM
FONTANA DI TREVI:
- Dobila je ime po 3 cestah.
- Je v obliki ladje.
PANTEON (tempelj vseh bogov):
- Nastal je v 1. st. pr. n. št.
- V njem sta pokopana prva dva italijanska kralja.
- Streha ima 19 m široko odprtino.
- Danes je v njem Marijina cerkev.
ITALIJA:
- Republika Italija je nastala leta 1861.
- V Italiji obstajajo 4 mafijske združbe: CAMORA, COSA NOSTRA, SANTA CORONA SACRA in NDRAGHETA.
19. Okt 2012 | dejavnosti-in-projekti
19. Okt 2012 | dejavnosti-in-projekti
Fantje v ženskem perilu
V petek, 23. 3., smo se ob štirih zjutraj zbrali pred srednjo šolo. Še vsi zaspani smo začeli naše potovanje v eno glavnih in čudovitih mest Nemčije – München.
Zatisnili smo oči, dokler nas ni vodička opozorila na čudovit razgled na gore. Videli smo tudi zelo znano smučarsko središče Schladming. Peljali smo se tudi mimo Mozartovega mesta, Salzburga.
V polnem pričakovanju smo se »prilepili« na stekla avtobusa, ko smo končno prispeli v München. V mesto smo vstopili skozi vrata Karlstor, ki so na zahodni strani starega obzidja.
Ogledali smo si enega največjih tehniških muzejev na svetu. Najprej smo mislili, da nam ta del ogledov ne bo všeč, vendar smo bili pozitivno presenečeni. Še posebej, ko smo izvedeli, da ta muzej letno obišče več kot 1,3 milijona obiskovalcev, in če bi si hoteli ogledati ves muzej in bi pri vsakem eksponatu stali zgolj minuto, bi si ga lahko ogledovali 36 let!
Seveda smo se hoteli sami prepričati, ali je to res. Najbolj nas je zanimalo, kako bodo izvedli poskus s strelo. Ne le, da smo videli strelo, le-ta je celo udarila v kletko, v kateri je sedel eden izmed zaposlenih.
Ogled mesta … Videli smo pivnico, v Münchnu namreč poteka tudi vsem znani Oktoberfest, nekoč pa je bilo v isti stavbi sklenjenih veliko pogodb, ki so spreminjale zgodovino. Videli smo tudi glavni trg ali Karlsplatz, med domačini znan kot Stachus. Zanimivost pri tej mestni hiši je, da ima 43 zvoncev in 32 figuric v naravni velikosti.
Ko je prišel čas za kosilo, smo se po skupinah podali v odkrivanje mesta. Dekleta so zanimali predvsem nemški fantje, fante pa dekleta v narodnih nošah. In te smo imeli priložnost videti velikokrat.
Proti večeru smo se odpravili v hotel. Zjutraj smo se napotili proti vsem dobro znanemu koncentracijskemu taborišču Dachau. Najprej smo opazili napis na vratih: »Delo osvobaja!« Vse je šokiralo ravnanje takratne oblasti z Židi in ostalimi narodi. Spoznali smo, kakšne grozote so se dogajale v tistem času ravno na mestu, kjer smo v tistem trenutku stali … Vsakemu je dvourni ogled taborišča dal pošteno misliti.
Kmalu smo stali pred stavbo podjetja BMW. Komaj smo čakali, da se zapodimo v zgradbo in si ogledamo avtomobile, motorje in bolide. Vsak je naredil vsaj eno fotografijo, s katerim od avtomobilov, in sicer z mislijo: »Takšnega bom nekoč imel!«
Po povratku na trdna tla smo se odpravili do U-Bahna – podzemnega vlaka. Vkrcali smo se in se odpeljali na drug konec mesta.
Še enkrat smo si ogledali mesto in spet je vsak našel kaj novega in zanimivega. Najbolj so bili zanimivi fantje, ki so praznovali tradicionalno fantovščino, zanimivo je namreč bilo, da so se morali po mestu sprehajati v ženskem spodnjem perilu.
Polni novih izkušenj smo se odpeljali proti naši Sloveniji. Na avtobusu smo obujali spomine in si pripovedovali, kaj zanimivega smo videli.
Čeprav smo videli le majhen del mesta, smo prepričani, da te ekskurzije ne bomo pozabili.
Ogled galerije slik
Aleksandra Leskovar
19. Okt 2012 | dejavnosti-in-projekti
Samuel Johnson je nekoč rekel: »If a man is tired of London, he’s tired of life.« Ta mož je sicer že dolgo mrtev, a njegova misel je še kako živa. In kdo jo lahko potrdi bolje kot mi, 21 dijakov Srednje šola Slovenska Bistrica in dve profesorici, ki smo v tem veličastnem mestu preživeli kar štiri dni?
V četrtek, 19. aprila, smo se zbrali pred šolo in naša pustolovščina se je začela. Avtobus nas je odpeljal proti ljubljanskemu letališču in v popoldanskih urah smo že leteli šest kilometrov nad trdimi tlemi. Že na sami poti smo imeli priložnost občudovati fascinantno angleško podeželje, ki je švigalo mimo nas, in poslušati ljubko zveneč angleški naglas.
V večernih urah smo se naselili v hotelu Travelodge v Londonu. Večerjo smo pohrustali v bližnjem pubu, nato pa utrujeni od dolge poti popadali v hotelske postelje. Zjutraj nas je že čakal slasten angleški zajtrk – umešana jajca, fižol in slanina – veliko slanine! In seveda borovničevi muffini ter pomarančni sok.
Po zajtrku smo na lastni koži izkusili vrvež tega 14-milijonskega mesta. Organiziran smo imeli tudi triurni avtobusni ogled mesta; ustavili smo se pred slavno Buckinghamsko palačo, kjer smo doživeli menjavo častne kraljeve straže. Ogledali smo si Westminstrsko opatijo, kjer je bilo krščenih, poročenih in pokopanih največ angleških kraljev in kraljic. Videli smo prelepo katedralo Sv. Pavla, slavni Trafalgar Square z Nelsonovim spomenikom ter Picadilly Circus.
Naslednja stvar na našem nabito polnem urniku je bila vožnja z londonskim očesom (London Eye), kar je bila vznemirljiva izkušnja. Po ogledu Londona s ptičje perspektive, smo se ustavili v Narodni galeriji, kjer smo poleg drugih odličnih primerkov svetovne likovne umetnosti občudovali tudi znamenite Sončnice Vincenta van Gogha. Sledilo je nakupovanje spominkov za sorodnike in obisk kitajske četrti v okrožju Soho. Po borbi z nesramno spremenljivim angleškim vremenom smo končno vstopili v muzej voščenih lutk Madame Tussaud’s, kar je bilo za marsikoga izmed nas vrhunec tega dne. Fotografirali smo se s slavnimi iz sveta glasbe, športa in politike, kot so npr. Rihanna, Marilyn Monroe, Barack Obama, Johnny Depp, Brad Pitt in celo Adolf Hitler. Do hotela smo se peljali s podzemno železnico, kjer smo še enkrat izkusili hiter tempo življenja v Londonu. Večerjali smo v prisrčnem, kar dvesto let starem pubu, posvečenem princu Albertu. Uživali smo v angleški tradicionalni hrani, t. i. »fish and chips«.
Naš tretji dan v tem multikulturnem raju je bil podobno natrpan kot drugi. Takoj po zajtrku smo skočili na podzemno in se odpeljali do veleslavnega The Tower of London. Tam smo ostali kar nekaj časa, čeprav smo doživeli toliko zanimivega, da bi lahko ostali kar cel teden. Veličastna trdnjava skriva namreč pravo bogastvo – kraljeve dragulje, dragoceno zbirko kronskih draguljev, žezel in drugih zlatih okraskov, vse do največjega diamanta na svetu (velik je kot kakšno srednje veliko jajce). Videli smo tudi slavna vrata, skozi katera so v preteklosti vozili zapornike ter srhljiv Bloody Tower, kjer je bilo mučenih in obglavljenih toliko političnih zapornikov. Čisto po naključju smo bili priče dvigovanju znamenitega Tower Bridgea, ki je trenutno pobarvan modro.
S težkim srcem smo se poslovili od tega zgodovinskega paradiža in se kmalu za tem vkrcali na ladjico, ki nas je po Temzi odpeljala do ljubkega Greenwicha. Povzpeli smo se na griček, kjer stoji gmota aluminija, ki predstavlja začetni, greenwiški poldnevnik. Samo še dva koraka in že smo bili za zahodni polobli! V Greenwichu smo si ogledali tudi kraljevi observatorij in se sprehodili skozi pomorski muzej. Prosti čas smo izkoristili za krajši pobeg na greenwiško tržnico. V tem kraju je neverjetno dobro ujet duh mesta. Turistu se ponuja hrana s celega sveta: od sušija do mehiške paelle, od karibske kuhinje do etiopske nacionalne hrane in še in še. In vse to za pičel funt ali dva. Po omenjenih gurmanskih užitkih smo se sprehodili še po edini pešpoti pod Temzo. Nazaj smo se zopet peljali z metrojem.
Popoldne smo izkoristili za nakupe na znameniti nakupovalni ulici Oxford Street. Po večerji v še enem prekrasnem londonskem pubu smo se izčrpani, a zadovoljni, vrnili v naš hotel.
Četrti dan je bil namenjen pakiranju, medsebojnemu izmenjavanju vtisov, evakuaciji iz hotela, ker je nekdo zažgal brisačo ter poti domov.
London je mesto, ki ima preprosto vse. Sto trideset različnih kultur, ki živi v neverjetni slogi, gostoljubne in najprijaznejše ljudi na svetu, odlično hrano in predvsem – življenje. Mesto je nasičeno z energijo, dinamiko in vrvežem (v dobrem smislu). Ampak, da ne bom izpostavljala samo dobrih stvari – naša potovalna skupina se je zadnji dan soočila z grozljivim dogodkom, ki ga ne privoščimo nikomur in ki nas je vse spravil v slabo voljo: odhodom.
Ogled galerije slik
Monika Firer, 2. a
