Odkar smo dijaki srednje šole Slovenska Bistrica izvedeli, da sodelujemo v mednarodnem projektu Comenius smo večinoma govorili le o tem, kako komaj čakamo, da se bomo odpravili v Španijo, na Škotsko, Francijo … Čas je hitro minil in na svoj račun smo po velikem pričakovanju prišli dijaki, ki smo se prijavili za obisk Španije.
Nestrpno smo pričakovali soboto, 9. 3. 2013, ko so se naše dogodivščine pričele. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo in svojo prtljago kakor se je dalo hitro zložili na kombi, se fotografirali, da bi ostalim dijakom, ki niso šli z nami, prebudili malo zavisti, in se odpravili na pot. Vsi smo vznemirjeni, polni pričakovanj in z širokim nasmeškom na obrazu pričakovali ta dan.
Vso pot smo se pogovarjali le o tem, kako bo pri družinah in nasploh v sami Španiji, medtem pa še kakšno zapeli. Ni minilo veliko časa, ko smo že prispeli na letališče Treviso v Italiji. Nekateri se še nismo peljali z letalom, zato je vznemirjenje naraščalo, čeprav smo potem vsi ugotovili, da to ni nič kaj preveč posebnega, je pa res, da je prečudovit razgled, zato smo vsi tudi na letalu in seveda povsod drugod posneli kakšno fotografijo za spomin. Pristali smo v Valencii in vožnjo nadaljevali z ‘španskim’ avtobusom. Bili smo polni veselja in kar naprej prepevali.
Ko se je že znočilo, smo končno prispeli do kraja, kjer smo se srečali z našimi španskimi družinami. Vsi so nas takoj prepoznali, saj smo se že pred odhodom povezali, vsak s svojim vrstnikom, preko Facebooka ali katerega drugega omrežja. Pozdravili so nas (nam) na precej smešen in nenavaden način – poljub na vsako lice in prijeten objem. Vsak posebej smo se odpravili v naš drugi dom in se nekoliko bolje spoznali s celotno družino. Še isti večer nas je čakalo presenečenje. Odšli smo na zabavo, na kateri smo bili vsi v to odpravo vključeni dijaki iz Slovenije in Španije. Plesali in družili smo se, kot da se poznamo že od nekdaj.
Slovenci smo spoznali, kako dobri in prijazni ljudje so Španci, saj so v teh petih dneh druženja za nas naredili vse. Po zabavi smo odšli vsak na svoje in prespali prvo noč, ki je bila bolj kratka, ampak to nikomur ni povzročalo pretiranih težav – vsaj ne na začetku.
V nedeljo so nas družine peljale na morje, kjer smo se dijaki kasneje skupaj dobili in se zabavali ter smejali. Skupaj smo odšli na kosilo in poskusili tipično špansko jed – paello, ki je bila večini zelo všeč, vsaj tistim, ki imajo radi riž in morske sadeže. Ta prečudovit dan na morju je še kako hitro minil in že smo se morali odpeljati proti domu.
Prispeli pa smo ravno v času, ko Španci praznujejo tako imenovan ‘sveti teden’. So zelo verni in tega jih ni sram pokazati, kar je občudovanja vredno. V okviru tega praznovanja se dogajajo razne procesije. Mi smo se udeležili dveh. Družine se delijo na dve glavni barvi: modro in belo. Glede na to h kateri barvi je družina pripadala, na tisto procesijo smo se odpravili. Zjutraj so se na ulicah zbrali modri, zvečer pa smo na svoj račun prišli še beli. Vsem je bil všeč njihov način slavljenja in oznanjevanja velike noči. Sredi množice so vzdignili človeka, ki je vpil stavke v čast barvi in množica okoli njega mu je z vriskanjem odgovarjala. Bilo je neverjetno. Po shodu smo se odpravili domov.
Na ponedeljkovo jutro smo vsak skupaj s svojim Špancem odšli v šolo in v njihovem razredu preživeli prvo uro. Vzdušje v razredu je bilo zelo sproščeno in vse je potekalo po načrtu. Čas v šoli je hitro minil in po tej uro smo z našimi profesorji odšli na ogled Lorce – mesta v katerem smo bivali. To ni zelo turistično usmerjen kraj, a smo bili vseeno navdušeni nad njegovo preprostostjo in lepoto. Sprehajali smo se med ulicami, se ustavili v kakšnem lokalu, kupili spominek, si ogledali znamenitosti, kot sta muzeja bele in modre skupine ipd. Nato smo odšli na pevsko vajo, da smo se dobro naučili pesmi za koncert, ki je bil v sredo. Kar naprej se je nekaj dogajalo. Še isti dan pa smo imeli zvečer srečanje dijakov iz vseh držav, ki so prišli v Španijo. Pogovarjali smo se o filmu Volver, ki smo si ga morali ogledati pred prihodom. Imeli smo nekaj težav z sporazumevanjem, ampak na koncu se je vse dobro izteklo, saj smo se tako z Francozi, kot tudi s Poljaki in Škoti dobro razumeli. Večer smo zaključili v Mcdonaldsu, kjer smo se s Španci pogovarjali o tem, kaj vse še bomo počeli in kako čas hitro mineva.
Prišel je torek in že je minila več kot polovica našega bivanja v Lorci. Po tihem smo že bili žalostni, ampak smo to žalost hitro odrinili, saj smo vedeli, da nas še čakata lepa dva skupna dneva. Z avtobusom smo se že zjutraj odpravili na ogled Murcie. Po vodenem ogledu mesta smo se vsi strinjali, da je Španija čudovita in da jo bo težko zapustiti. Kljub temu da je bil ogled zanimiv, pa smo, tako kot vsi najstniki, komaj čakali na prosti čas. Ko smo končno lahko odšli po svoje, smo se vsi sprehodili po mestu in si vzeli čas za obisk nakupovalnih centrov. Čas je tekel in ko smo komaj prišli, smo že morali oditi iz Murcie. Šli smo domov na kosilo. In če še nisem omenila: hrana je super. Obede imajo le časovno malo zamaknjene, ampak na vsak obrok se je splačalo čakati. Ob petih popoldan smo se zbrali v cerkvi v Lorci, kjer smo imeli generalko za približujoči se koncert. Po opravljenem delu smo skupaj z Španci odšli na pijačo in se zabavali ter pogovarjali dokler ni bilo treba domov.
Komaj smo se umirili v postelji, že nas je prebudila jutranja svetloba. Tako se nam je vsaj zdelo, saj smo spali res bolj malo. Ampak nihče se ni kaj dosti pritoževal nad utrujenostjo, saj nas je čakal še zadnji dan, ki smo ga želeli izkoristiti, kolikor se je le dalo. Najprej smo se udeležili srečanja z županom, ki nas je lepo pozdravil, in se nato odpeljali še na ogled gradu. Ni bilo stvari, ki nam ne bi bila všeč. Zvečer je sledil koncert v cerkvi, na katerega smo se pripravljali. Ljudje so nam ploskali in hvalili izveden program. Zatem smo imeli še poslednje druženje s španskimi prijatelji, na katere smo se na lastno začudenje zelo navezali. In na našo veliko žalost je hitro prišlo četrtkovo jutro in ob petih smo se zbrali za odhod. Od družin in prijateljev smo se poslovili v solzah, ki še celo pot do doma niso nehale močiti naših lic. Pot nazaj je bila žalostna in vesela hkrati. Žalostna, ker jih dolgo ne bomo videli, in vesela, ker bo spomin na njih za vedno ostal ohranjen globoko v naših srcih.
