Select Page
Samuel Johnson je nekoč rekel: »If a man is tired of London, he’s tired of life.« Ta mož je sicer že dolgo mrtev, a njegova misel je še kako živa. In kdo jo lahko potrdi bolje kot mi, 21 dijakov Srednje šola Slovenska Bistrica in dve profesorici, ki smo v tem veličastnem mestu preživeli kar štiri dni?

V četrtek, 19. aprila, smo se zbrali pred šolo in naša pustolovščina se je začela. Avtobus nas je odpeljal proti ljubljanskemu letališču in v popoldanskih urah smo že leteli šest kilometrov nad trdimi tlemi. Že na sami poti smo imeli priložnost občudovati fascinantno angleško podeželje, ki je švigalo mimo nas, in poslušati ljubko zveneč angleški naglas.

V večernih urah smo se naselili v hotelu Travelodge v Londonu. Večerjo smo pohrustali v bližnjem pubu, nato pa utrujeni od dolge poti popadali v hotelske postelje. Zjutraj nas je že čakal slasten angleški zajtrk – umešana jajca, fižol in slanina – veliko slanine! In seveda borovničevi muffini ter pomarančni sok.

Po zajtrku smo na lastni koži izkusili vrvež tega 14-milijonskega mesta. Organiziran smo imeli tudi triurni avtobusni ogled mesta; ustavili smo se pred slavno Buckinghamsko palačo, kjer smo doživeli menjavo častne kraljeve straže. Ogledali smo si Westminstrsko opatijo, kjer je bilo krščenih, poročenih in pokopanih največ angleških kraljev in kraljic. Videli smo prelepo katedralo Sv. Pavla, slavni Trafalgar Square z Nelsonovim spomenikom ter Picadilly Circus.
Naslednja stvar na našem nabito polnem urniku je bila vožnja z londonskim očesom (London Eye), kar je bila vznemirljiva izkušnja. Po ogledu Londona s ptičje perspektive, smo se ustavili v Narodni galeriji, kjer smo poleg drugih odličnih primerkov svetovne likovne umetnosti občudovali tudi znamenite Sončnice Vincenta van Gogha. Sledilo je nakupovanje spominkov za sorodnike in obisk kitajske četrti v okrožju Soho. Po borbi z nesramno spremenljivim angleškim vremenom smo končno vstopili v muzej voščenih lutk Madame Tussaud’s, kar je bilo za marsikoga izmed nas vrhunec tega dne. Fotografirali smo se s slavnimi iz sveta glasbe, športa in politike, kot so npr. Rihanna, Marilyn Monroe, Barack Obama, Johnny Depp, Brad Pitt in celo Adolf Hitler. Do hotela smo se peljali s podzemno železnico, kjer smo še enkrat izkusili hiter tempo življenja v Londonu. Večerjali smo v prisrčnem, kar dvesto let starem pubu, posvečenem princu Albertu. Uživali smo v angleški tradicionalni hrani, t. i. »fish and chips«.

Naš tretji dan v tem multikulturnem raju je bil podobno natrpan kot drugi. Takoj po zajtrku smo skočili na podzemno in se odpeljali do veleslavnega The Tower of London. Tam smo ostali kar nekaj časa, čeprav smo doživeli toliko zanimivega, da bi lahko ostali kar cel teden. Veličastna trdnjava skriva namreč pravo bogastvo – kraljeve dragulje, dragoceno zbirko kronskih draguljev, žezel in drugih zlatih okraskov, vse do največjega diamanta na svetu (velik je kot kakšno srednje veliko jajce). Videli smo tudi slavna vrata, skozi katera so v preteklosti vozili zapornike ter srhljiv Bloody Tower, kjer je bilo mučenih in obglavljenih toliko političnih zapornikov. Čisto po naključju smo bili priče dvigovanju znamenitega Tower Bridgea, ki je trenutno pobarvan modro.

S težkim srcem smo se poslovili od tega zgodovinskega paradiža in se kmalu za tem vkrcali na ladjico, ki nas je po Temzi odpeljala do ljubkega Greenwicha. Povzpeli smo se na griček, kjer stoji gmota aluminija, ki predstavlja začetni, greenwiški poldnevnik. Samo še dva koraka in že smo bili za zahodni polobli! V Greenwichu smo si ogledali tudi kraljevi observatorij in se sprehodili skozi pomorski muzej. Prosti čas smo izkoristili za krajši pobeg na greenwiško tržnico. V tem kraju je neverjetno dobro ujet duh mesta. Turistu se ponuja hrana s celega sveta: od sušija do mehiške paelle, od karibske kuhinje do etiopske nacionalne hrane in še in še. In vse to za pičel funt ali dva. Po omenjenih gurmanskih užitkih smo se sprehodili še po edini pešpoti pod Temzo. Nazaj smo se zopet peljali z metrojem.

Popoldne smo izkoristili za nakupe na znameniti nakupovalni ulici Oxford Street. Po večerji v še enem prekrasnem londonskem pubu smo se izčrpani, a zadovoljni, vrnili v naš hotel.

Četrti dan je bil namenjen pakiranju, medsebojnemu izmenjavanju vtisov, evakuaciji iz hotela, ker je nekdo zažgal brisačo ter poti domov.

London je mesto, ki ima preprosto vse. Sto trideset različnih kultur, ki živi v neverjetni slogi, gostoljubne in najprijaznejše ljudi na svetu, odlično hrano in predvsem – življenje. Mesto je nasičeno z energijo, dinamiko in vrvežem (v dobrem smislu). Ampak, da ne bom izpostavljala samo dobrih stvari – naša potovalna skupina se je zadnji dan soočila z grozljivim dogodkom, ki ga ne privoščimo nikomur in ki nas je vse spravil v slabo voljo: odhodom.

Ogled galerije slik

Monika Firer, 2. a