Tudi letošnje šolsko leto je na naši šoli potekala izmenjava z dijaki iz španskega mesta Lorca. Španci so nas obiskali septembra, mi pa smo jim obisk vrnili zadnji teden v januarju.
Že sama pot je bila za mnoge nekaj novega, kar nekaj dijakov je namreč z letalom potovalo prvič. Kljub temu da smo se na pot do letališča Bergamo odpravili že ob enih zjutraj, smo bili prav vsi polni energije in pričakovanj ponovnega snidenja z našimi španskimi prijatelji. V Lorco smo prispeli šele popoldne.
Vsekakor so nas presenetile španske navade, kjer kljub zimi, ki je pri njih mnogo milejša od naše, stanovanj ne ogrevajo. Doma so navajeni posedati kar obuti in po potrebi oblečeni v bunde, saj pravijo, da sem jim za tako kratko zimo, ki traja največ dva meseca, ne splača ogrevati.
Navdušili so nas s tradicionalno hrano. Zajtrki so skromni, saj običajno spijejo le kakav in po potrebi pojedo še piškot. Vsak dan so poskrbeli, da smo jedli nekaj »španskega«, pa naj je bila to paella ali španska tortilja. Glavni obrok dneva, večerja, je šele okrog desete ure zvečer. Za večerjo smo pogosto odhajali v restavracije, včasih v njihove tradicionalne, enkrat pa celo v kitajsko, saj so takšne večerje pri njih kar pogoste. Pa da ne bo izgledalo, da smo v Španiji samo jedli …
Seveda smo si ogledali Lorco. Omenim naj, da je celotno mesto prilagojeno vročim mesecem, saj ima visoke zgradbe in ozke stranske ulice, kjer so palme in mandarine nepogrešljive.
Ker pa je bila to športna izmenjava, so nas Španci en dan odpeljali tudi v olimpijski center za odbojko na mivki, kjer smo se bosi kljub izredno hladni mivki preizkusili v igranju.
Čez vikend smo se nekateri odpravili na ogled pomembnega turističnega mesta, Granade, nad katerim se razprostira znano smučarsko središče Sierra Nevada, drugi pa so odšli do obmorskega mesta Cartagena. Bolj ko se je teden bližal koncu, večjo željo smo imeli en dan preživeti vsi skupaj ob morju, zato se nas je večina v nedeljo z vlakom odpravila do najbližje plaže v Aguilasu, kjer smo si ob morju pripravili piknik. Dan je bil res prijetno umirjen, celo vreme je bilo dovolj toplo za kratke rokave.
V tem tednu smo se privadili na njihov počasen način opravljanja vsakdanjih opravil. Prikupil se nam je tudi popoldanski počitek, ki ga Španci imenujejo »siesta«. Dnevi so minevali hitro, prehitro. Zadnji dan smo izkoristili za ogled Murcie, bližnjega večjega mesta, kjer so nas Španci peljali tudi v Starbucks (seveda niso mogli verjeti , da nimamo v Sloveniji niti enega). Prišel je dan slovesa, ki nam je tako Slovencem kot Špancem privabil solze v oči. Ne le da smo v tem tednu doživeli veliko novega, drugačnega in noro dobrega, s španskimi prijatelji in njihovimi družinami smo se tudi zelo povezali. In kot so nam dejali sami, smo v tem tednu dobili drugi dom na drugem koncu Evrope, kjer smo zmeraj dobrodošli.
Anja Sobočan
