V sredo, 15. 10. 2014, je Srednjo šolo Slovenska Bistrica obiskal dr. Dušan Petrač, znanstvenik svetovnega kova. Predavanja smo se udeležili dijaki tretjih letnikov, dijaki, ki obiskujejo izbirni pouk fizike in člani astronomskega, fizikalnega ter kemijskega krožka.
Ljudje, ki poznajo življenjsko zgodbo dr. Dušana Petrača, bi lahko pomislili, da je rojen pod srečno zvezdo. S tem ne mislim samo izjemnega naključja, ko je na ogledu taborišča Dachau spoznal prof. Saxona, kar mu je odprlo vrata v Ameriko. Gospod je namreč izjemno nadarjen fizik (predvsem ga zanimajo ekstremne razmere v vesolju), kar mu najverjetneje zavida velika večina dijakov.
Svoje znanje je sicer prenehal širiti (vsaj v šolskih klopeh) po tem, ko je v Los Angelesu doktoriral iz fizike, leta 1973 prejel priznanje za odlična predavanja na univerzitetnem oddelku in dobil štipendijo znanstvene akademije za raziskave po lastni izbiri. A to še ni vse, še isto leto se je zaposlil pri JPL (Jet Propulsion Laboratory), leta 1977 pa je postal višji znanstveni svetnik v NASI.
K nam je prišel z namenom, da bi nam predstavil nekaj utrinkov iz svojega življenja in dela. Ampak res samo nekaj, saj je tudi po dvournem predavanju še zmeraj ostalo mnogo zgodbic, s katerimi bi nas z veseljem zabaval do poznih večernih ur. Čeprav marsikdo, ki ni ravno poznavalec tega področja, še ni slišal zanj, nas je vse že po prvih nekaj minutah preplavilo močno spoštovanje. Res se ne zgodi velikokrat, da tišino nabito polne predavalnice zmoti le šolski zvonec. Od breztežnostnega laboratorija, prek vesoljskega taksija pa do ključnih izračunov pri izstrelitvah umetnih satelitov, ob vsem tem smo kar zijali (kakor so zijali profesorji nad našo umirjenostjo). Če pa se je komu med predavanjem porodilo še kakšno vprašanje, mu je g. Petrač nanj z nič manj entuzijazma na dolgo in široko odgovoril tudi po koncu predstavitve.
Tako nam je dr. Petrač, častni meščan Los Angelesa, človek ki je NASI postavljal pogoje, pod katerimi želi delat in prvi slovenski kandidat za polet v vesolje, predstavil, kaj vse lahko dosežeš v življenju z veliko znanja in kančkom sreče. Sumimo, da so nam ga profesorji namerno podtaknili kot motivacijo za učenje :).
Nika Mikulič Vernik
