Alojz Ihan: Bogu je šlo na smeh
Bogu je šlo na smeh
ko je metuljem šival velika, pisana krila
za igrivo frfotanje okoli cvetov
in še bolj, ko je pticam brusil kljune
in ribam poliral luskinasto kožo
tudi pri slonjem rilcu in prašičjih repkih
se ni mogel držati resno.
Pri človeku pa je to sploh očitno
ni bolj vesele stvaritve od rdečega jezika
ki gibčno pleše med zobmi in prši besede kot škropilnica na vrtu.
Vsaka resnica sveta je obvladljiva z radostno lahkoto
in ni ljubezni, ki je jezik ne bi znal ujeti v prijazno čebljanje
ali radostno hvalnico
čeprav je za povsem nove besede včasih potrebna vaja
pri logopedu
še huje pa je s človekom, ki ga preseneti ljubezen
da obnemi, kot da ni prave besede
in čudaško sili prav tja, kjer ne zmore ničesar reči.
Takrat je edina rešitev v iskrenem jecljanju
da se jezik naučiti besede za tisti strah in besede za tisto ljubezen
in vmesnih besed, ki prinesejo smeh
ker je vsaka resica sveta obvladljiva z radostno lahkoto
in je ljubezen igra, ko je šlo Bogu najbolj na smeh.
Aktiv slovenistov
