V torek, 9. 4. 2024, smo na naši šoli gostili domačina, nekdanjega dijaka, zdaj pa izjemnega jadralca Uroša Kraševca. Dogodek ni bil le naključno srečanje, temveč skrbno načrtovan in pripravljen, česar smo se lotili dijaki 2. letnika ITS družboslovje.
Uroš Kraševec je priznani slovenski jadralec, čigar ime odmeva v svetu jadranja zaradi izjemnih dosežkov. Skupaj s sestro Marušo Močnik je presegel mejo 331,5 navtične milje, kolikor je bilo treba za osvojitev novega Guinnessovega rekorda v prejadrani razdalji z majhno jadrnico tipa dinghy za dve osebi brez kabine. V nekaj več kot 80 urah sta prejadrala kar 360 navtičnih milj.
Med srečanjem nam je Uroš razkril številne zanimive vidike svojega življenja in kariere. Povedal je, da se je ljubezen do jadranja rodila že pri petih letih in da je kljub strastnemu začetku doživel tudi trenutke obupa, vendar ni nikoli zares obupal.
Seveda smo se pogovarjali tudi o njegovem šolanju na Srednji šoli Slovenska Bistrica. Zaupal nam je, da se spominja samo vseh neumnostih, ki so jih počeli. Uroš se je sredi prvega letnika prepisal na našo šolo; meni, da je bila to najboljša odločitev, kar zadeva šolanje, nastala pa je na podlagi dejstva, da je porabil preveč časa za vožnjo. Izdal nam je tudi, da so s prijatelji želeli prenočiti v šolskem bunkerju, kar jim žal ni uspelo. Najbolj se pa spominja pridig ene izmed profesoric, ki so mu ostale v spominu še danes.
O omenjenem podvigu nam je zaupal, da ga je načrtoval in da ga ne bi želel izvesti z nobeno drugo osebo. Povedal je, da imata s sestro zdrav bratsko-sestrski odnos, ki včasih zgleda, kot da sta pes in mačka. Na rekord sta se pripravljala zelo veliko časa in prestala tudi veliko psihičnih testov.
Uroš je pa najbolj znan po prečkanju Atlantskega oceana na solo regati MINI TRANSAT. Gre za prestižni jadralski dogodek, na katerem izbrani jadralci z zgolj 6,5 metra dolgo barko razreda mini 650 prečkajo Atlantik na preko 4.000 navtičnih milj dolgi atraktivni in pustolovski preizkušnji brez kakršnega koli stika s svetom, tudi brez vremenske podpore preko satelitov. Resnično zanimivo je bilo poslušati, kaj vse taka izkušnja prinese …
Čeprav je bil Uroš v ospredju, sta pogovor sproščeno vodila Katarina Šela in Žiga Keršič iz 2. a. Uroš je iskreno priznal, da sta mu bolj všeč sproščen dialog z nami in odgovarjanje na naša vprašanja kot enostransko predavanje o sebi.
Posebno vzdušje je ustvarilo dejstvo, da nam je Uroš delil svoje izkušnje in razkril, kako preživlja čas med svojimi plovbami. Zanimivo pa je bilo tudi, ko je ob koncu dogodka prijazno ponudil vzorčke hrane, ki jih jadralci uporabljajo med dolgimi plovbami.
“Jadranje je več kot le šport, je način življenja, ki zahteva tako psihično kot fizično pripravljenost, a obenem prinaša izjemno zadovoljstvo in svobodo.”
Taja Pristovnik, dijakinja 2. a
Uroševa sproščenost in prijetnost sta bili tako nalezljivi, da sta precej hitro zmanjšali začetno tremo, ki je bila prisotna pri vodenju intervjuja. Všeč mi je bilo, kako je večkrat poudaril pomen vztrajnosti, predanosti in poguma pri doseganju ciljev ter kako je njegov moto “Fse je treba probat” vsaj za trenutek navdihnil vse nas. Slišati o uspehih nekoga, ki je hodil po istih hodnikih in sedel v istih učilnicah, nas kot dijake še bolj motivira in spodbudi k razmišljanju o svojih lastnih zmožnostih in potencialu. Obenem je to tudi dokaz, da je uspeh dosegljiv za vsakega posameznika, ki si zanj prizadeva.
Katarina Šela, dijakinja 2. a
Pri njem mi je bila všeč njegova zavzetost do jadranja in strast, ki jo ima. Predvsem pa sem uživala, ko je pripovedoval o svoji rutini na jadrnici, ki jo ima med tekmovanji. Kako mora biti discipliniran in vztrajen, da svoje telo tako fizično kot psihično pripravi tako dobro.
Nepozabni pa so tudi njegovi utrinki, ki nam jih je zaupal o jadranju s sestro, ko sta podrla Guinnessov rekord.
Larisa Smogavec, dijakinja 2. a
Fotografije: Nejc Korošec
