Select Page

Brati? Zakaj že?

Zato, ker branje izjemno pozitivno vpliva na zbranost in domišljijo, ker je mati učenja in osnova za razmišljanje – predvsem moraš veliko prebrati, da imaš glavo napolnjeno z zgodbami, liki, idejami … da jih lahko povezuješ in primerjaš z resničnostjo. Branje je tudi osnova za pisanje.

Je pa branje veliko več kot to. Znanstvene študije so pokazale, da branje v možganih, ne glede na starost, sproža procese, kakršnih nebralci ne morejo doživeti.

Branje poezije, recimo, pri ljudeh pozitivno vpliva na tiste dele možganov, ki so povezani s pomnenjem, in sprožajo samorefleksijo. Bralci proze pa so preverjeno, čeprav jih zaradi osamljene narave tega početja včasih označujejo za nedružabne, boljši prijatelji od tistih, ki ne berejo. Poleg krepitve tistega dela možganov, ki se ukvarja z razumevanjem jezika, so zaradi pogostega vživljanja v literarne like sposobnejši vživljanja v čustva drugih. Bralci proze so sposobni razumeti ozadje in motivacijo likov, ki jih ženejo v določena dejanja, pa tudi njihova občutja, zaradi česar z liki ustvarijo nekakšen odnos, precej podoben odnosu z resničnimi osebami. Ko odložijo knjigo, pa so opremljeni za resničen odnos, prijateljstvo in ljubezen.

Seveda govorimo o literarni, ne popularni prozi, saj so pri prvi tako liki kot njihovi problemi bistveno kompleksnejši.

Proza tako ni zgolj simulator družabne izkušnje, ampak družabna izkušnja sama, njeno branje pa rekonfigurira možganska omrežja vsaj za nekaj dni.

Pravijo, da kdor bere, živi tisoč življenj, medtem ko tisti, ki ne, samo enega. Učinek branja je dolgoročen in se z vsako novo knjigo multiplicira, zato vas vabim, da poiščete svojo naslednjo najljubšo knjigo. Zdaj!

Samotnost prastevil

»Odločitve padejo v nekaj sekundah, preostali čas pa zanje plačuješ

Samotnost praštevil je rahločutna zgodba o odraščanju dečka in deklice. Na Alicinem telesu pusti posledice huda nesreča. Mattia bremeni krivda, ker je pustil svojo duševno zaostalo dvojčico samo v parku in je niso nikoli več našli. Boleči izkušnji ju zaznamujeta za vselej. V šoli sta oba izrinjena iz družbe, podobno sta osamljena kot praštevila. A prav to ju zbliža.

Mattia je med študijem izvedel, da v množici praštevil, ki jih je občudoval, obstajajo tudi taka, ki se skoraj stikajo, pa vendar ne dovolj (praštevilski dvojčki), med njimi je vedno eno parno število, npr. 11 in 13, ali pa 17 in 19 … Verjel je, da je tako tudi z njim in Alico, več let sta si bila zelo blizu, pa vendar se je spraševal, ali bo ta bližina dovolj, da bi se kdaj tudi zares zbližala.

Prvenec mladega italijanskega fizika je navdušil domače bralce in prejel tudi nagrado strokovne javnosti.

To noc sem jo videl

»Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti.«

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

 

Kdaj  veš, da si prebral dobro knjigo?

Takrat, ko o njej razmišljaš še nekaj dni.

Alenka Ajd Bratkovič

Dostopnost