6. Nov 2023 | Novice, Pisatelji
V oktobru, mesecu skupnega branja, smo članice ITS Umetnost 3 pripravile zaključek bralne značke. Na pogovor smo povabile Tanjo Špes, našo nekdanjo dijakinjo, zdaj pisateljico in psihologinjo.

V življenju se marsikaj prepleta in gre z roko v roki. Tanja je že dolgo imela v sebi strast do pisanja in raziskovanja človekovega notranjega sveta, ki se je skozi leta študija psihologije še poglobila. In prav psihološke teme in tegobe sodobnega človeka so osrednji motiv kratkih zgodb Tanjinega prvenca – zbirke kratkih zgodb z naslovom Nedaleč stran, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.

Pri pripravi prireditve smo sodelovali vsi ITS-ovci pod budnim očesom mentorjev Maje Kodrič Crnjakovič, Vasje Eignerja in Alenke Bratkovič. Prireditev sva povezovali Larisa Mesarič in Lori Zafošnik. Šolski bend je poskrbel za glasbeni del prireditve, Eva Unterlehner in Oskar Kaljun sta odlično predstavila in odigrala dogajanje zgodbe Muzej. Zgodbo je dramatizirala (s pomočjo ekipe ITS Umetnost) Eneja Šoster, spremno besedilo pa je prebrala Erika Adam. Za fotografije je poskrbela Zarja Juhart, za predstavitev na platnu pa Eva Lah, Hana Hren, Katarina Pučnik in Ela Bezovšek.

Zbirka Nedaleč stran vsebuje 17 zgodb, ki so žanrsko umeščene v znanstveno fantastiko z izrazitimi psihološkimi potezami in opisujejo, kakšno bo morda življenje čez nekaj desetletij, če se bo tehnologija še močneje zasidrala v naš svet. Ali bomo res postali sužnji umetne inteligence, interaktivnih tabel, čipov? Tanja nas s svojim prvencem navdihuje in opozarja na to, kako je pomembno, da ne izgubimo občutek za sočloveka.
Iz zgodbe v zgodbo nas Tanja popelje v mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč na računalniško vodene mehanizme.
A vsega se ne sme izdati. Vredno je knjigo prebrati in se zamisliti.

Tanja Špes je mlada in perspektivna pisateljica. Rada potuje, rada ima svoj poklic, najraje pa seveda piše in potuje med besedami. Veseli smo, da smo lahko spoznali njo in njen prvi pisateljski izdelek. Glede na njeno mladost in entuziazem verjamemo, da je ta prvenec šele začetek njene uspešne kariere, ki jo bo gradila kot pisateljica in kot psihologinja.
Lori Zafošnik, 3. b
Fotografije: Zarja Juhart in Vasja Eigner
13. Apr 2023 | Novice, Pisatelji
V torek, 4. aprila 2023, je dijake 3. letnikov gimnazijskega programa v okviru projekta Povabimo besedo in ITS-a obiskal znani slovenski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Vinko Möderndorfer.
Verjetno ga srednješolci najbolj poznamo po mladinskem romanu Kit na plaži, v katerem nam na laičen, a hkrati tudi zapleten način predstavi način življenja z osebo z Downovim sindromom. Njegova znana dela so še Kot v filmu, Sončnica, Jaz sem Andrej, Romeo in Julija sta bila begunca …

Z umetnikom sta se pogovarjala Lij Krempl in Oskar Kaljun iz 3. a. V 90-minutnem pogovoru, ki je minil, kot bi trenil, nam je spregovoril o svojem delu danes: koliko časa na dan piše, kaj so (bili) njegovi navdihi za pesmi, eseje, zgodbe in navsezadnje tudi dramske igre. Med drugim je omenil tudi svojo prvo pesniško zbirko iz let, ko je obiskoval še Pedagoško gimnazijo, povedal pa je tudi marsikaj o svojem otroštvu v Celju, ko je živel v majhnem stanovanju z mamo, s sestro in tremi tetami. Dve sta bili gluhi in v določenih trenutkih, še posebej ko sta ga pospremili v šolo, z njim »kretali« in so drugi to videli ter se norčevali, se ju je sramoval. Prav to je bil njegov navdih za besedilo Kit na plaži. Slišali smo lahko tudi o njegovi odločitvi za študij, o grenkih spominih na srednješolska leta, veselih na študijska, o sedanjem delu na fakulteti …
Poleg pisanja dela tudi v gledališču in je režiser raznih filmov – januarja prejšnje leto je na filmska platna prišel Srčni zastoj. Ogledali smo si napovednik za ta pretresljivi film, slišali odlomke iz njegovih del, ki so jih brali dijaki, uživali s šolskim bendom, ki je popestril dogajanje. Prav posebna je bila dramska uprizoritev dela romana Pes je lajal vso noč, ki jo je pripravil Oskar Kaljun. Lahko rečem, da smo od srečanja zares veliko odnesli. Veseli smo, da smo lahko na šoli gostili tako vsestranskega in razgledanega človeka. Pa še kdaj …

Fotografija: Vasja Eigner
Nekaj vtisov dijakov
»Bilo je zelo zanimivo, veliko novega smo se naučili.«
»Najbolj mi je bil všeč odlomek Pes je lajal vso noč.«
»Všeč sta mi bili ta pisateljeva energija in samozavest. Izredno me veseli, da ga ni bilo strah povedati tega, kar si misli o slovenski družbi v 21. stoletju.«
»Na še več takih srečanj! Se vidi, da so vložili veliko truda v dogodek.«
Sergeja Vogrinec, 3. b
19. Jan 2023 | Blog knjiznica
Edinstveni način pripovedovanja zgodb ima svoje mesto tudi v naši šolski knjižnici.
Strip je umetniška zvrst, pri kateri ustvarjalci zgodbe pripovedujejo s slikami, postavljenimi v določeno zaporedje, in besedili, ki večinoma predstavljajo dialoge. Z njimi želijo pri bralcu doseči podobne učinke kot pri drugih umetniških zvrsteh.
Zgodovina stripa sega v devetnajsto stoletje, čeprav bi določene elemente zvrsti lahko našli že v poslikavah jamskega človeka ali v zapisih starodavnih civilizacij iz časov pred iznajdbo znakovnega zapisovanja besed.
Uradno rojstvo stripa povezujemo s časom, ko so časopisi začeli objavljati satirične ilustracije in prve stripovske pasice, angleško comic strips, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo smešni trakovi.
Za prelomni umetniški izdelek na področju stripa velja Yellow Kid (Rumeni deček, izhajal je med letoma 1895 in 1898), ki ga je ustvaril Richard F. Outcault, v njem pa je prvi uporabil stripovske oblačke za označevanje govorjene besede upodobljenega lika.
Zanimivost: pridevnik rumeni se je kasneje prav zaradi rumenega dečka uveljavil v povezavi z rumenim tiskom (saj veste, šokantno, senzacionalno!).
Kasneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so založniki stripovske pasice začeli združevati v stripovske knjige, ki so se pri bralstvu dobro prijele.
Čeprav danes strip povezujemo predvsem z Marvelovimi superjunaki, pa je zgodba v Evropi drugačna. Zlasti Belgijci, Španci, Italijani in Francozi so v kombinaciji vizualnih in pripovednih elementov videli velik potencial in so v stripu pogosto spregovorili o resnih družbenih temah, ljubezni, vojni — François Mauriac, stripovski akademik, je v sedemdesetih letih strip imenoval “deveta umetnost” in mu tako pripisal značaj resne umetniške forme in kulturni pomen.
Umetnosti so sicer razvrščene od prve do osme po naslednjem vrstnem redu: arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, glasba, književnost, gledališče, film, medijska umetnost in strip. Danes so se tej lestvici na desetem mestu pridružile še digitalne oblike ustvarjanja (tudi videoigre).
Odnos do stripa pri nas pa je bil diametralno nasproten: v prejšnji domovini smo odraščali ob duhovitih domislicah Alana Forda in njegovih sodelavcev ter široki paleti zahodnih likov Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa, a je tovrstna literatura veljala za šund, čeprav se je marsikateri otrok prav s pomočjo stripa naučil brati ali se celo navdušil za resnejše literarne naslove.
Zaradi te etikete so tudi številni kakovostni stripi domačih jugoslovanskih stripovskih ustvarjalcev s svojimi izdelki težje prihajali do bralcev. Zanimiva izjema je Miki Muster, ki je bil, je in verjetno še dolgo časa bo izjemno priljubljen ustvarjalec.
Ko govorimo o stripu, ne moremo mimo besedne zveze “graphic novel”, ki to zvrst uvrsti med literarne žanre in ji daje še večjo težo. V slovenščini smo pred časom dobili poimenovanje roman v stripu, v zadnjem času pa je založba VigeVageKnjige precej uspešno uvedla izraz risoroman.
Eden najvplivnejših izdelkov je tukaj vsekakor Maus, zgodba o preživetju holokavsta, ki jo je spisal in zrisal Art Spiegelman. V osemdesetih je izhajal v nadaljevanjih, leta 1986 pa je izšel v knjižni obliki. Leta 1992 je prejel prestižno Pullitzerjevo nagrado in s tem zvrst uveljavil kot priznano umetnost.
Z izkušnjo preživetja koncentracijskega taborišča se ukvarja tudi Nekropola, strip, ki ga je po slovitem istoimenskem romanu Borisa Pahorja zrisal mladi zamejski Slovenec Jurij Devetak in je izšel lani pri Mladinski knjigi.
Obe knjigi najdete tudi v šolski knjižnici, kjer imamo še več vrhunskih stripov, ki potrpežljivo čakajo na vas, da jih preberete — morda pa koga med vami vzpodbudi tudi k stripovskem ustvarjanju.
* * *
Alenka Ajd Bratkovič
6. Dec 2022 | Blog knjiznica, Novice
Na predvečer tega veselega dne kulture se je zgodil ta veseli večer kulture — v petek, 2. decembra, je namreč v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica potekala zaključna prireditev in razglasitev najboljših besedil, prispelih na natečaj Ljubim, torej sem.
To je drugi natečaj v izvedbi bistriške knjižnice, tokrat pa je prispelo še več del kot lani, kar pomeni, da tako mladi kot starejši radi pišejo.
Na prireditvi so podelili nagrade najboljšim avtorjem, ob tej priložnosti pa je knjižnica izdala tudi zbornik z istim naslovom.
V njem so objavljena tudi dela naših dijakinj in dijakov. Sergeja Vogrinec je prejela prvo mesto v svoji kategoriji, sodelovali pa so še Kaja Vidmar, Blaž Brumec, Larisa Mesarič, Zarja Robar, Lori Zafošnik in Anže Žnidarko.
Fotografije za zbornik je prispevala Vita Bratkovič, zmagovalna besedila pa so interpretirali člani recitatorske skupine Jelke iz Prosvetnega društva Anice Černejeve iz Makol, v kateri sodelujeta Oskar Kaljun in naša nekdanja dijakinja Ela Plavec.

Vsi se veselimo naslednjega natečaja, že ta petek pa se bomo odpravili v ljubljansko Dramo, kjer si bomo ogledali črno komedijo Party, ki jo je po istoimenskem filmu britanske scenaristke in režiserke Sally Potter zrežiral Ivica Buljan.
V predstavi bomo videli odlične igralske obraze, Natašo Barbaro Gračner, Marka Mandića, Polono Juh, Igorja Samobora, Zvezdano Mlakar, Sašo Pavlin Stošić in Timona Šturbeja.
Po predstavi pa se bomo podali še po galerijah, muzejih, ogledali si bomo parlament in se sprehodili po centru Ljubljane. Verjamem, da bomo uživali.
Prijeten dan kulture!
Alenka Ajd Bratkovič
30. Nov 2022 | Blog knjiznica, Novice
Slovenski knjižni sejem se je letos iz Cankarjevega doma preselil na Gospodarsko razstavišče, kjer se je zgodba tega pomembnega vsakoletnega dogodka pravzaprav začela.
Na površini 1500 m2 se je predstavilo kar 88 založb. Potekal je od 22. do 27. novembra 2022, na spletu pa bo trajal še teden dlje, do nedelje, 4. decembra 2022.
V okviru sejemskega programa se je na štirih prizoriščih zvrstilo več kot 200 dogodkov s slovenskimi in tujimi gosti, prvič pa je svoj prostor dobil tudi strip.
Letošnji sejem je posvečen 100. obletnici rojstva Ele Peroci, ene največjih slovenskih otroških pisateljic in pesnic, država v gosteh pa je Španija, ki je bila tudi častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma.
Slogan Berem svet napoveduje častno gostovanja Slovenije na tem največjem knjižnem sejmu na svetu prihodnje leto, ko bosta v ospredju slovenska literatura in kultura. Ob tej priložnosti je v Sloveniji na obisku direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boss.
Na sejmu so podelili veliko nagrado SKS naj knjiga leta 2022. Prejel jo je David Zupančič za knjigo Življenje v sivi coni, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zmagovalno knjigo so z glasovanjem izmed desetih nominiranih izbrali obiskovalci spletne strani sejma.
Združenje Manager ter Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev sta za najboljšo poslovno knjigo leta 2022 razglasili Premisli še enkrat ameriškega organizacijskega psihologa Adama Granta (UMco, 2022).
Omenjeni knjigi vas, dragi bralci, že čakajo v naši šolski knjižnici.
Prijetno branje vam želim.
Alenka Ajd Bratkovič

Slika 1: Življenje v sivi coni (Vir: https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/zivljenje-v-sivi-coni.html)

Slika 2: Premisli še enkrat (Vir: https://www.bukla.si/umco/premisli-se-enkrat.html)
9. Apr 2022 | Blog knjiznica
Podobno kot pri podjetjih imamo tudi v šolstvu ekipe oziroma kolektive. Ti se vsakodnevno srečujejo z izzivi, povezanimi z delom, kar v našem primeru pomeni z dijaki.
Kolektiv dosega skupne kratkoročne in še pomembnejše dolgoročne cilje. Kolektiv je zavezan uspehu, ki ga lahko dosegamo samo s sodelovanjem in pripadnostjo organizaciji, v kateri preživimo veliko časa.
Posameznik lahko doseže nekaj, kolektiv lahko doseže vse. In v posamezniku, ki resnično pripada organizaciji, se zrcalijo temelji kulture in vrednote organizacije. Je njen ambasador, ki vrednote prenaša na nove sodelavce, predvsem pa v našem primeru na dijake.

Naše delo ima na generacije, ki nas bodo nekoč nasledile tako v organizaciji kot v družbi, izjemen dolgoročni učinek.
Kdo med nami nima najljubšega učitelja ali učiteljice iz osnovne in srednje šole ali s fakultete? Nekoga, ki nas ni navdihnil samo za učiteljski poklic, ampak nam je poleg znanja na temeljih družinske vzgoje pomagal postaviti tudi vrednostni sistem. Nekoga, zaradi kogar smo danes boljši, kot smo bili.
In na te generacije bomo prenesli tudi zgled pripadnosti nečemu, kar je večje od nas. In še vedno drži – pa čeprav morda zveni kot obrabljen slogan – da skupaj zmoremo več!
Alenka Ajd Bratkovič