Select Page

Šund? Ne, umetnost.

Edinstveni način pripovedovanja zgodb ima svoje mesto tudi v naši šolski knjižnici.

 

Strip je umetniška zvrst, pri kateri ustvarjalci zgodbe pripovedujejo s slikami, postavljenimi v določeno zaporedje, in besedili, ki večinoma predstavljajo dialoge. Z njimi želijo pri bralcu doseči podobne učinke kot pri drugih umetniških zvrsteh.

Zgodovina stripa sega v devetnajsto stoletje, čeprav bi določene elemente zvrsti lahko našli že v poslikavah jamskega človeka ali v zapisih starodavnih civilizacij iz časov pred iznajdbo znakovnega zapisovanja besed.

Uradno rojstvo stripa povezujemo s časom, ko so časopisi začeli objavljati satirične ilustracije in prve stripovske pasice, angleško comic strips, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo smešni trakovi.

Za prelomni umetniški izdelek na področju stripa velja Yellow Kid (Rumeni deček, izhajal je med letoma 1895 in 1898), ki ga je ustvaril Richard F. Outcault, v njem pa je prvi uporabil stripovske oblačke za označevanje govorjene besede upodobljenega lika.

Zanimivost: pridevnik rumeni se je kasneje prav zaradi rumenega dečka uveljavil v povezavi z rumenim tiskom (saj veste, šokantno, senzacionalno!).

Kasneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so založniki stripovske pasice začeli združevati v stripovske knjige, ki so se pri bralstvu dobro prijele.

Čeprav danes strip povezujemo predvsem z Marvelovimi superjunaki, pa je zgodba v Evropi drugačna. Zlasti Belgijci, Španci, Italijani in Francozi so v kombinaciji vizualnih in pripovednih elementov videli velik potencial in so v stripu pogosto spregovorili o resnih družbenih temah, ljubezni, vojni — François Mauriac, stripovski akademik, je v sedemdesetih letih strip imenoval “deveta umetnost” in mu tako pripisal značaj resne umetniške forme in kulturni pomen.

Umetnosti so sicer razvrščene od prve do osme po naslednjem vrstnem redu: arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, glasba, književnost, gledališče, film, medijska umetnost in strip. Danes so se tej lestvici na desetem mestu pridružile še digitalne oblike ustvarjanja (tudi videoigre).

Odnos do stripa pri nas pa je bil diametralno nasproten: v prejšnji domovini smo odraščali ob duhovitih domislicah Alana Forda in njegovih sodelavcev ter široki paleti zahodnih likov Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa, a je tovrstna literatura veljala za šund, čeprav se je marsikateri otrok prav s pomočjo stripa naučil brati ali se celo navdušil za resnejše literarne naslove.

Zaradi te etikete so tudi številni kakovostni stripi domačih jugoslovanskih stripovskih ustvarjalcev s svojimi izdelki težje prihajali do bralcev. Zanimiva izjema je Miki Muster, ki je bil, je in verjetno še dolgo časa bo izjemno priljubljen ustvarjalec.

Ko govorimo o stripu, ne moremo mimo besedne zveze “graphic novel”, ki to zvrst uvrsti med literarne žanre in ji daje še večjo težo. V slovenščini smo pred časom dobili poimenovanje roman v stripu, v zadnjem času pa je založba VigeVageKnjige precej uspešno uvedla izraz risoroman.

Eden najvplivnejših izdelkov je tukaj vsekakor Maus, zgodba o preživetju holokavsta, ki jo je spisal in zrisal Art Spiegelman. V osemdesetih je izhajal v nadaljevanjih, leta 1986 pa je izšel v knjižni obliki. Leta 1992 je prejel prestižno Pullitzerjevo nagrado in s tem zvrst uveljavil kot priznano umetnost.

Z izkušnjo preživetja koncentracijskega taborišča se ukvarja tudi Nekropola, strip, ki ga je po slovitem istoimenskem romanu Borisa Pahorja zrisal mladi zamejski Slovenec Jurij Devetak in je izšel lani pri Mladinski knjigi.

Obe knjigi najdete tudi v šolski knjižnici, kjer imamo še več vrhunskih stripov, ki potrpežljivo čakajo na vas, da jih preberete — morda pa koga med vami vzpodbudi tudi k stripovskem ustvarjanju.

* * *

Alenka Ajd Bratkovič

 

 

 

Ljubim (kulturo), torej sem

Ljubim (kulturo), torej sem

Na predvečer tega veselega dne kulture se je zgodil ta veseli večer kulture — v petek, 2. decembra, je namreč v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica potekala zaključna prireditev in razglasitev najboljših besedil, prispelih na natečaj Ljubim, torej sem.

 

To je drugi natečaj v izvedbi bistriške knjižnice, tokrat pa je prispelo še več del kot lani, kar pomeni, da tako mladi kot starejši radi pišejo.

 

 

Na prireditvi so podelili nagrade najboljšim avtorjem, ob tej priložnosti pa je knjižnica izdala tudi zbornik z istim naslovom.

 

V njem so objavljena tudi dela naših dijakinj in dijakov. Sergeja Vogrinec je prejela prvo mesto v svoji kategoriji, sodelovali pa so še Kaja Vidmar, Blaž Brumec, Larisa Mesarič, Zarja Robar, Lori Zafošnik in Anže Žnidarko.

 

 

 

 

Fotografije za zbornik je prispevala Vita Bratkovič, zmagovalna besedila pa so interpretirali člani recitatorske skupine Jelke iz Prosvetnega društva Anice Černejeve iz Makol, v kateri sodelujeta Oskar Kaljun in naša nekdanja dijakinja Ela Plavec.

 

 

Vsi se veselimo naslednjega natečaja, že ta petek pa se bomo odpravili v ljubljansko Dramo, kjer si bomo ogledali črno komedijo Party, ki jo je po istoimenskem filmu britanske scenaristke in režiserke Sally Potter zrežiral Ivica Buljan.

V predstavi bomo videli odlične igralske obraze, Natašo Barbaro Gračner, Marka Mandića, Polono Juh, Igorja Samobora, Zvezdano Mlakar, Sašo Pavlin Stošić in Timona Šturbeja. 

Po predstavi pa se bomo podali še po galerijah, muzejih, ogledali si bomo parlament in se sprehodili po centru Ljubljane. Verjamem, da bomo uživali.

 

Prijeten dan kulture!

Alenka Ajd Bratkovič

38. Slovenski knjižni sejem v Ljubljani

Slovenski knjižni sejem se je letos iz Cankarjevega doma preselil na Gospodarsko razstavišče, kjer se je zgodba tega pomembnega vsakoletnega dogodka pravzaprav začela.

 

Na površini 1500 m2 se je predstavilo kar 88 založb. Potekal je od 22. do 27. novembra 2022, na spletu pa bo trajal še teden dlje, do nedelje, 4. decembra 2022. 

V okviru sejemskega programa se je na štirih prizoriščih zvrstilo več kot 200 dogodkov s slovenskimi in tujimi gosti, prvič pa je svoj prostor dobil tudi strip.

Letošnji sejem je posvečen 100. obletnici rojstva Ele Peroci, ene največjih slovenskih otroških pisateljic in pesnic, država v gosteh pa je Španija, ki je bila tudi častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma.

Slogan Berem svet napoveduje častno gostovanja Slovenije na tem največjem knjižnem sejmu na svetu prihodnje leto, ko bosta  v ospredju slovenska literatura in kultura. Ob tej priložnosti je v Sloveniji na obisku direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boss.

Na sejmu so podelili veliko nagrado SKS naj knjiga leta 2022. Prejel jo je David Zupančič za knjigo Življenje v sivi coni, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zmagovalno knjigo so z glasovanjem izmed desetih nominiranih izbrali obiskovalci spletne strani sejma.

Združenje Manager ter Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev sta za najboljšo poslovno knjigo leta 2022 razglasili Premisli še enkrat ameriškega organizacijskega psihologa Adama Granta (UMco, 2022).

Omenjeni knjigi vas, dragi bralci, že čakajo v naši šolski knjižnici.

Prijetno branje vam želim.

Alenka Ajd Bratkovič

 

Slika 1: Življenje v sivi coni (Vir: https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/zivljenje-v-sivi-coni.html)

Slika 2: Premisli še enkrat (Vir: https://www.bukla.si/umco/premisli-se-enkrat.html)

 

Skupaj

Podobno kot pri podjetjih imamo tudi v šolstvu ekipe oziroma kolektive. Ti se vsakodnevno srečujejo z izzivi, povezanimi z delom, kar v našem primeru pomeni z dijaki.

Kolektiv dosega skupne kratkoročne in še pomembnejše dolgoročne cilje. Kolektiv je zavezan uspehu, ki ga lahko dosegamo samo s sodelovanjem in pripadnostjo organizaciji, v kateri preživimo veliko časa.

Posameznik lahko doseže nekaj, kolektiv lahko doseže vse. In v posamezniku, ki resnično pripada organizaciji, se zrcalijo temelji kulture in vrednote organizacije. Je njen ambasador, ki vrednote prenaša na nove sodelavce, predvsem pa v našem primeru na dijake.

Naše delo ima na generacije, ki nas bodo nekoč nasledile tako v organizaciji kot v družbi, izjemen dolgoročni učinek.

Kdo med nami nima najljubšega učitelja ali učiteljice iz osnovne in srednje šole ali s fakultete? Nekoga, ki nas ni navdihnil samo za učiteljski poklic, ampak nam je poleg znanja na temeljih družinske vzgoje pomagal postaviti tudi vrednostni sistem. Nekoga, zaradi kogar smo danes boljši, kot smo bili.

In na te generacije bomo prenesli tudi zgled pripadnosti nečemu, kar je večje od nas. In še vedno drži – pa čeprav morda zveni kot obrabljen slogan – da skupaj zmoremo več!

Alenka Ajd Bratkovič

 

 

8. februar 2022: Prešernov dan

Znova je pred nami edini praznik, ki ga v slovenskem jeziku pišemo z veliko začetnico — Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Na obletnico pesnikove smrti vsako leto poteka osrednja državna proslava, vrhunskim ustvarjalcem na področju kulture pa podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. In kaj kultura je?

 

Pojma kultura ni mogoče opredeliti samo na en način. Po eni strani se nanaša na različna področja kulturnih dejavnosti, na glasbo, likovno umetnost, gledališče in književnost, ki pogosto sodijo v polje visoke kulture.

Po drugi strani pa se beseda uporablja v vsakdanjem jeziku za praktično vse človekove dejavnosti. Kultura ima v današnjem času za mlade še posebej velik pomen, določa naša vsakodnevna življenja, kulturni odnosi pa služijo kot vezivo, ki posameznike povezuje v strpno in tolerantno družbo.

Zato je pri mladem človeku pomemben razvoj odnosa do umetnosti oziroma kulture, saj ta spodbuja njegovo domišljijo, ustvarjalnost, iniciativnost, inovativnost, tolerantnost, estetsko občutljivost, kritičen odnos do kulture in umetnosti ter zavedanje pomena nacionalne kulturne dediščine. Razvijanje teh veščin omogoča posameznikovo osebnostno rast, spodbuja različne načine doživljanja, mišljenja in ravnanja ter predstavlja osnovo za družbo, utemeljeno na znanju, ustvarjalnosti in strpnosti.

Dijakinje in dijaki, v ponedeljek in torek, ko boste doma, obiščite kakšno galerijo, muzej, knjižnico, gledališče ali si oglejte proslavo na RTV Slovenija. Tako se boste sprehodili po kulturi in umetnosti ter si, kot pravi naslednja misel, ki smo jo našli na spletu, okrepili duha:

»Sprehod po gozdu krepi telo, ‘sprehod’ po umetniškem delu krepi duha. Oboje je stvar kondicije. Narave ne razumemo, pa je zaradi tega ne zavračamo, pač pa se ji čudimo. Enako priložnost si zasluži umetnost. Če je narava, ki nas obdaja, telo človeštva, potem je umetnost njegova duša.«

S Francetom Prešernom je povezan še en kulturni praznik, ta veseli dan kulture 3. decembra — darilo za vse ljubitelje kulture, ko si lahko številne kulturne prireditve in razstave ogledamo brezplačno. To je namreč rojstni dan velikega pesnika (rojen je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem). Na srce pa vam polagamo, ne bodite kulturni samo dvakrat na leto, temveč vse leto.

 

Prijeten dan kulture vam želimo,

Alenka Ajd Bratkovič

Kultura v digitalnem svetu

Znameniti slovenski jezikovni portal Fran.si samostalnik KULTURA razloži kot “skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja”. Če izpostavimo besedno zvezo vrednote človeške družbe, nikakor ne moremo mimo načina vedenja in odnosa do drugih ljudi.

Če smo v “realnem” življenju in komunikaciji ena na ena še kulturni, uvidevni in sočutni z drugimi, se s prehodom odnosov na digitalne medije, zlasti spletne forume in družbena omrežja (se pravi tako imenovani virtualni svet), pojmovanje kulture velikokrat zniža na nizek nivo. Še zlasti, kadar je sporočevalec skrit za avatarji in izmišljenimi imeni. Maska — pa ne tista, ki ščiti druge ljudi pred okužbo — nam daje nekakšno potuho, da kriterije, s katerimi neko komunikacijo označimo za žaljivo, ali nek govor prepoznamo kot sovražni govor, znižamo na nivo, ki ni ravno primeren.

Ne zavedamo pa se, da obstajajo algoritmi, ki tovrstno komunikacijo znajo razkrinkati, ki prepoznajo osebe, skrite za generičnimi profili, ki znajo identificirati tudi napravo, s katere neko sporočilo izvira, in dejstvo, da ko nekaj na spletu objaviš, tam tudi ostane. Za vselej.

A to, da nas bo nekdo nekoč odkril, ni najhujše. Nepremišljene izjave, žalitve in napadi lahko pustijo nepopravljive posledice v življenju žrtve.

Velikokrat ne gre za resnično zlobo ali zlonamernost posameznikov, ampak za pomanjkanje stika s še eno razlago pojma kultura (Fran.si: dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja) — branje knjig, poslušanje klasične glasbe, gledanje gledaliških predstav in umetniških filmov, skratka zgodb, v katerih se poistovetimo z liki, ki so nam blizu, jih občudujemo in jim hočemo biti podobni in ko naredijo nekaj, česar mi niti v sanjah ne bi mogli, se porajajo vprašanja, na katera si skušamo odgovoriti. In potem razumemo, zakaj so ravnali tako, kot so. In tako pridobimo empatijo, sočutje … Ali pa se naučimo postaviti v kožo tistih, ki so žrtve nerazumnih dejanj ali okoliščin, za katere niso nič krivi.

 

Če boste imeli možnost videti madžarski film Upam, da naslednjič umreš (https://www.imdb.com/title/tt8529512/), si ga vsekakor oglejte. V tem primeru sicer ne gre za sovražni govor, gre pa za zlorabo zaupanja glavne junakinje, 16-letne Eszter, ki se je močno zaljubljena v učitelja angleščine, vanjo pa je zaljubljen sošolec, ki digitalno “zamaskiran” v učitelja Eszter zmanipulira do poskusa samomora.

Na književnem področju pa vam lahko postrežem z dvema naslovoma: Tista noč Kate McCaffrey govori o posledicah nepremišljenih objav na družbenih omrežjih in Laž Care Santos pa o lažnih identitetah na spletu.

Toplo priporočam!

Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka

Dostopnost