Select Page

Kultura v digitalnem svetu

Znameniti slovenski jezikovni portal Fran.si samostalnik KULTURA razloži kot “skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja”. Če izpostavimo besedno zvezo vrednote človeške družbe, nikakor ne moremo mimo načina vedenja in odnosa do drugih ljudi.

Če smo v “realnem” življenju in komunikaciji ena na ena še kulturni, uvidevni in sočutni z drugimi, se s prehodom odnosov na digitalne medije, zlasti spletne forume in družbena omrežja (se pravi tako imenovani virtualni svet), pojmovanje kulture velikokrat zniža na nizek nivo. Še zlasti, kadar je sporočevalec skrit za avatarji in izmišljenimi imeni. Maska — pa ne tista, ki ščiti druge ljudi pred okužbo — nam daje nekakšno potuho, da kriterije, s katerimi neko komunikacijo označimo za žaljivo, ali nek govor prepoznamo kot sovražni govor, znižamo na nivo, ki ni ravno primeren.

Ne zavedamo pa se, da obstajajo algoritmi, ki tovrstno komunikacijo znajo razkrinkati, ki prepoznajo osebe, skrite za generičnimi profili, ki znajo identificirati tudi napravo, s katere neko sporočilo izvira, in dejstvo, da ko nekaj na spletu objaviš, tam tudi ostane. Za vselej.

A to, da nas bo nekdo nekoč odkril, ni najhujše. Nepremišljene izjave, žalitve in napadi lahko pustijo nepopravljive posledice v življenju žrtve.

Velikokrat ne gre za resnično zlobo ali zlonamernost posameznikov, ampak za pomanjkanje stika s še eno razlago pojma kultura (Fran.si: dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja) — branje knjig, poslušanje klasične glasbe, gledanje gledaliških predstav in umetniških filmov, skratka zgodb, v katerih se poistovetimo z liki, ki so nam blizu, jih občudujemo in jim hočemo biti podobni in ko naredijo nekaj, česar mi niti v sanjah ne bi mogli, se porajajo vprašanja, na katera si skušamo odgovoriti. In potem razumemo, zakaj so ravnali tako, kot so. In tako pridobimo empatijo, sočutje … Ali pa se naučimo postaviti v kožo tistih, ki so žrtve nerazumnih dejanj ali okoliščin, za katere niso nič krivi.

 

Če boste imeli možnost videti madžarski film Upam, da naslednjič umreš (https://www.imdb.com/title/tt8529512/), si ga vsekakor oglejte. V tem primeru sicer ne gre za sovražni govor, gre pa za zlorabo zaupanja glavne junakinje, 16-letne Eszter, ki se je močno zaljubljena v učitelja angleščine, vanjo pa je zaljubljen sošolec, ki digitalno “zamaskiran” v učitelja Eszter zmanipulira do poskusa samomora.

Na književnem področju pa vam lahko postrežem z dvema naslovoma: Tista noč Kate McCaffrey govori o posledicah nepremišljenih objav na družbenih omrežjih in Laž Care Santos pa o lažnih identitetah na spletu.

Toplo priporočam!

Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka

Najdi si čas za branje!

Na vprašanje “Bereš kaj?” mi velikokrat odgovorijo: “Saj bi, pa nimam časa.” Mogoče si lahko v tem mrzlem zimskem času najdemo čas tudi za branje knjig.  Nekateri ste si pred odhodom v karanteno nabrali kar nekaj izvrstnih knjig, s čimer ste se zavezali, da boste čas v samoizolaciji namesto za pametne naprave uporabili za pametno književnost.

Vsi tisti, ki ste se v knjižnici ne morete oglasiti, pa lahko do kakovostnih naslovov pridete tudi brezplačno. Potrebujete samo bralnik elektronskih knjig ali napravo, ki jo že tako vseskozi prenašate s sabo, pa niste pomislili, da bi si nanjo naložili katero od aplikacij za branje.

 

Kam torej po elektronsko knjigo? 

Slovenska spletna stran Biblos (https://www.biblos.si/) omogoča nakup in izposojo eKnjig — če ste član katere izmed knjižnic, imate e-bralnik ali istoimensko aplikacijo, potem vas čakajo številne domače in tuje knjižne uspešnice, s katerimi bo čas v samoizolaciji hitreje minil.

Na strani e-knjiga (http://www.e-knjiga.si) najdete poleg naslovov po nizkih cenah tudi nekaj brezplačnih klasikov, knjige pa so na voljo v formatu za Apple Books (.ePub), Amazon Kindle (.Mobi) in običajne PDF datoteke, tako da jih lahko berete tudi na računalniku.

Projekt Gutenberg (https://www.gutenberg.org) je z več kot 60000 naslovi največja in najstarejša baza brezplačnih knjig, v njihovem naboru pa najdete vse najpomembnejše klasike v angleškem jeziku, nekaj pa tudi v nemščini, francoščini in portugalščini. Za dostop do knjig se vam ni treba registrirati ali naložiti kakršne koli aplikacije. Dovolj je spletni brskalnik na vašem telefonu ali tablici, seveda pa je bralna izkušnja še vedno najboljša na bralniku.

Free-Ebooks.net (https://www.free-ebooks.net) nudi pet brezplačnih knjig mesečno, za kar je potrebna registracija, v njihovi bazi pa najdete tako klasične kot sodobnejše avtorje.

Podobno ponudbo ima tudi spletna stran Manybooks.net (https://manybooks.net), kjer lahko brskate po priljubljenih žanrih, preverite aktualni izbor urednikov, naslove, ki so v trendu in priljubljene klasike. Knjige lahko snamete ali berete v spletnem brskalniku.

Google uporabljate vsak dan in to večkrat na dan. Ste vedeli, da lahko na njem najdete številne naslove, ki so jih v podjetju digitalizirali in ponudili brezplačno v branje? Dodajte torej med zaznamke poleg Gmaila in Spletne učilnice še Knjige (books.google.com).

Največji ponudnik knjig (in še marsičesa drugega) Amazon (https://www.amazon.com/s?k=kindle+free+books&crid=2V27BXHQACFUL&sprefix=kindle+free%2Caps%2C248&ref=nb_sb_ss_i_1_11) ima tako klasične kot sodobne brezplačne naslove, ki jih avtorji nudijo za promocijo svojih del v upanju, da bodo zadovoljni bralci posegli tudi po njihovih komercialnih naslovih. Splača se pobrskati.

Smashwords (https://www.smashwords.com/shelves/home/1/free/any) je založniška platforma podobna Amazonu, razvil pa jo je pisec Mark Coker po mnogih neuspelih poskusih, da bi svoje knjige spravil do založbe, ki bi jih bila pripravljena izdati.

Tudi lastniki Applovega iPhonea ali iPada si lahko v aplikacijo Books (https://www.apple.com/apple-books/) naložite brezplačne klasike in sodobnike.

To so samo nekatere od možnosti, da v času, ko ne morete obiskati svoje najljubše knjižnice, pridete do knjig, ki vam bodo skrajšale čas, ko ostajate doma. Vsekakor pa preverite tudi domačo knjižno polico — morda najdete kak še neodkrit zaklad.

Prijetno branje!

Alenka Ajd Bratkovič

 

 

 

Na slovenski knjižni sejem tokrat na splet

V tem tednu poteka 36. slovenski knjižni sejem, letos virtualno, ker so taki časi. Odprl se je v ponedeljek, 23. novembra, s poslanico Andreja Predina.

 

Od zanimivejših dogodkov velja omeniti prvi razgovor s Tadejem Golobom (po nesreči), obisk v ateljeju ilustratorja Damijana Stepančiča, predstavitve knjižnih novosti slovenskih založb in lepo število založniških debat, namenjenih evropski in slovenski založniški dejavnosti v času korone in selitve na digitalne platforme.

 

Naj omenimo še, da je letošnji Schwentnerjev nagrajenec mariborski založnik Primož Premzl, ki je doslej založil in izdal 53 knjig iz umetnostne zgodovine, zgodovine in etnologije ter tako pomembno prispeval k razvoju slovenskega založništva in knjigotrštva.

 

Podelili bodo tudi veliko nagrado SKS – knjiga leta 2020, nominirane knjige so:

  • Zoran in Ivan Smiljanić: Črni plamen. ZRC ZRC SAZU (strip).
  • Miha Kovač: Berem, da se poberem. Mladinska knjiga (priročnik).
  • Boštjan Videmšek: Plan B. UMco (humanistika, publicistika).
  • Jože Pirjevec: Partizani. Cankarjeva založba (humanistika, strokovna monografija).
  • Petra Pogorevc: Rac. Beletrina (literarno delo).

 

V času sejma, trajal bo do nedelje, so na voljo tudi številna dela po nižjih sejemskih cenah.

 

Program dogodkov in seznam razstavljavcev si lahko ogledate na https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/e-sejem/program.

 

Alenka Ajd Bratkovič

Mitja Čander: Študij ti ne da zgolj znanja, ampak tudi sorodne duše.

V oktobru, Nacionalnem mesecu skupnega branja, smo v okviru projekta Povabimo besedo (omogoča ga Društvo slovenskih pisateljev) na naš vsakoletni literarni dogodek povabili vsestranskega in večkrat nagrajenega literarnega ustvarjalca, kritika, urednika, esejista in pisatelja Mitjo Čandra.

V svojem pronicljivem, iskrenem in duhovitem slogu je spregovoril o pomenu branja, poudaril, da bi moral vsak dijak veliko brati, predvsem klasike, kakor je tudi sam — kljub izjemno slabem vidu — kot srednješolec ogromno prebral. Odlično se je odrezal še na enem področju, šahu, ki mu je ponudil predvsem polje svobode, na katerem se je lahko enakovredno kosal z vsemi.

V preživetje knjige, ki so ji že velikokrat obetali konec, pravi, da verjame. Elektronska knjiga klasične ne bo izpodrinila, zanj in za druge, ki imajo težave z vidom, pa ponuja veliko prednosti, na primer poljubno povečati pisavo.

S slepoto, individualno in kolektivno pa se ukvarja njegov roman Slepec, iz katerega smo slišali nekaj odlomkov.

Čander je najmočnejši v pisanju esejev, napisal pa je tudi scenarije za enajst dokumentarnih filmov, pri šestih gledaliških predstavah je bil dramaturg pri dveh pa kot soavtor dramatizacije.  Film in gledališče sta zanj velik izziv, ker predstavljata vizualen medij.

Dijakom, ki so pred odločitvijo za študij, je poudaril, naj izberejo področje, do katerega čutijo zanimanje in strast (v njegovem primeru primerjalna književnost), ker nikoli ne veš, kaj te čaka v prihodnosti, zaključil pa je z mislijo, da ti študij ne da zgolj znanja, ampak tudi sorodne duše.

Zanimivi pogovor je vodila Nika Leva (4. a), odlomke iz Čandrovih del pa sta brala Hana Brumec in Aljaž Ozimič. Za zvočno podobo dogodka je seveda poskrbel naš šolski bend.

Alenka Ajd Bratkovič

 

Svetovni dan (in noč) knjige

Svetovni dan (in noč) knjige

23. aprila že od leta 1995 v sako leto praznujemo Svetovni dan knjige in avtorskih pravic, čeprav bi si tako pomembna stvar zaslužila svetovno celo leto. UNESCO je vsakoletni dogodek organiziral v želji po promociji branja, založništva in avtorskih pravic.

Prav na ta dan je namreč leta 1616 umrl prvi romanopisec Miguel de Cervantes in ideja o svetovnem dnevu knjige kot počastitvi tega znamenitega avtorja se je porodila Vicentu Clavelu Andrésu, španskemu piscu in prevajalcu. Zanimivost: na isti dan je umrl tudi znameniti angleški dramatik William Shakespeare.

Ponoči pa imamo Svetovno noč knjige, tako da veste, kaj lahko počnete ponoči.

V Srednji šoli Slovenska Bistrica je to tudi čas, ko vsako leto na pogovoru v živo gostimo pomembnega slovenskega pisatelja in doslej smo se družili z Andrejem Blatnikom, Goranom Vojnovičem, Dragom Jančarjem, Ferijem Lainščkom, … Letos smo povabili slovenskega mojstra kriminalke, Mariborčana Avgusta Demšarja, ki pa se nam iz vsem znanih razlogov ni mogel pridružiti.

Avgust Demšar

Avgust Demšar piše “whodunit” oziroma “kdo je kriv” kriminalke, pri katerih je najpomembneje, da začneš pripoved s truplom, potem pa glavni lik — v Demšarjevem primeru inšpektor Martin Vrenko — išče storilca, vmes pa nam v pomoč seveda nastavlja ključe, tudi bralci iščemo krivca. Pri svojem pisanju karseda dosledno upošteva pravila pisanja detektivskega romana, ki jih je nastavil Van Dine, vendar v svojem delu analizira aktualno politično in družbeno resničnost.

Demšar je izjemno plodovit pisec: Olje na balkonu (2007), Retrospektiva (2008), Tanek led (2009), Evropa (2010), Hotel Abbazia (2011), Obsedenosti v času krize (2012), Miloš (2013), Pohorska transverzala (2016), Otok (2018), Cerkev (2020). Za svoje romane prejel tudi štiri nominacije za “resne” literarne nagrade, in sicer za Delov Kresnik, s katerim vsako leto nagradijo najboljši roman preteklega leta.

Njegovi prvi trije romani bodo oživeli tudi kot televizijska serija o primerih inšpektorja Vrenka. Ker je trenutno najboljši čas za branje, vas vabim, da poiščete katerega od njegovih romanov na Biblosu ali v naši šolski knjižnici, kjer se lahko dogovorimo tudi za izposojo po pošti.

Prijetno branje vam želim,

Alenka Ajd Bratkovič

Alibi  za branje – literarna čajanka na Srednji šoli Slovenska Bistrica

Alibi za branje – literarna čajanka na Srednji šoli Slovenska Bistrica

 

18. oktobra smo v knjižnici Srednje šole Slovenska Bistrica priredili literarno čajanko v mesecu skupnega branja. Naša gosta sta bila Renato Bratkovič, pisec in organizator Mednarodnega krimi in noir festivala Alibi, ter naš ravnokar bivši dijak Martin Čuden, ki je pred kratkim izdal svoj prvi roman z naslovom Zlati kovanec.

Renato Bratkovič je predstavil svojo bogato ustvarjalno dejavnost na področju literature, filma, oblikovanja in oglaševanja. Prebral nam je svojo zgodbo s festivala Alibi z naslovom Petdeset odtenkov smrti, ogledali pa smo si tudi njegov film Minus 1. Spregovoril je o pomembnosti branja, ki je podlaga za kasnejše pisanje. Predstavil nam je tudi žanrsko literaturo, še posebej krimi in noir ter opisal svoje izkušnje z organizacijo festivala Alibi. Mladi bralci in ustvarjalci pa so od njega dobili veliko spodbude za svoje delo.

Martin Čuden je predstavil svoj fantastični roman o Diredonskih bojevnikih in o iskanju druge polovice zlatega kovanca. Ta popelje nenavadno druščino v povsem nov svet. Gostom večera je pripovedoval o svojih izkušnjah z nastajanjem knjižnega prvenca. Svet računalniških igric je nadgradil z oblikovanjem fantastičnih literarnih oseb in zgodbo postavil v fiktivni svet herojev, ki imajo tudi povsem človeške lastnosti in so jim dragocene splošne človeške vrednote. Prebral nam je odlomek iz romana ter obljubil njegovo nadaljevanje.

Vesela sem, da me je Martin izbral za svojo mentorico pri pisanju in da je roman po nekaj letih izšel pri založbi Smart team, kjer ga je mogoče tudi naročiti.

Dogodek so z glasbo popestrili naši dijaki Tisa Stegne, Neven Otorepec in Ema Bera pod mentorstvom Ane Sandrin. Za dobro počutje v šolski knjižnici sta poskrbeli tudi knjižničarka Alenka Ajd Bratkovič in informatorka Tatjana Trglec.

Druženje ob čaju in kavi smo zaključili v prijetnem ustvarjalno-prijateljskem vzdušju in si zaželeli še več tovrstnih dogodkov s pisci iz lokalnega okolja.

Vesna Sever, prof.

 

Tudi z branjem odpiramo vrata v svet

Tudi z branjem odpiramo vrata v svet

(20 let knjižnice Srednje šole Slovenska Bistrica)

Branje je temelj učenja, razmišljanja in izražanja idej. Knjiga je v zadnjih desetih letih spreminjala svojo podobo in distribucijske kanale. S samo enim klikom na zaslonu si jo lahko pretočimo na pametno napravo in že lahko beremo. Knjige so vmes dobile obliko interaktivnih aplikacij, kjer lahko dostopamo do dodatne vsebine, se sprehajamo po poglavjih, si ogledamo vključeni video ali fotografije, celo poslušamo lahko avtorja, ki nam bere, medtem ko se besedilo počasi usklajeno z zvočno podobo pomika navzgor.

A vseeno ti revolucionarni premiki na srečo (še) niso ubili tiskane knjige. Počasi jo ubija upad bralnih navad. Smo v času, ko se marsikdo celo pohvali, da ne bere, ker je to brez zveze, izguba časa, ker ni kul in tako naprej.

Branje tiskane knjige omogoča veliko bolj zbrano bralno izkušnjo kot brskanje za informacijami po spletu, kjer človek zgolj površinsko preletava slike in kratke opise, koristne in uporabne informacije pa počasi in vztrajno prekrivajo lažne novice, vabila k revolucionarno hitremu zaslužku in instant lepotnim rešitvam, zrežiranim slikam osebnih doživetij, mačjim videom in obloženim krožnikom …

S tiskano knjigo poskrbimo, da se pamet iz naših glav ne preseli v pametne naprave. Papir ne sproža neželenih dražjajev, besede so na svojem mestu in v pravilnem vrstnem redu, v povezavi s taktilno izkušnjo in vonjem knjige dobimo “multimedijsko” izkušnjo brez primere. Se še spomnite, kako diši sveže natisnjena knjiga? Pa tista rahlo porumenela, ki jo najdeš v bukvarni ali na podstrešju pri stari mami?

Knjiga ti bogati besedni zaklad, s katerim lahko izražaš svoje misli, razumeš ideje drugih v širšem kontekstu, se naučiš sporočilo najprej razvozlati, šele potem odreagirati nanj — eno od neželenih smeti predstavljajo polpismeni populistični komentarji pod objavami na družbenih omrežjih. Si res želimo beketati, namesto da bi izražali artikulirane misli, podkrepljene z znanjem?

V dvajsetih letih smo našim dijakom priskrbeli več kot 12000 knjižnih enot. Da bi vam ponudili vpogled v razmišljanje avtorjev in podlage nastanka aktualnih književnih izdelkov, vsako leto v goste povabimo kakega zanimivega pisca. Letos nas je obiskal Tadej Golob, obrtniški mojster pisane besede, ki je po nekaj različnih literarnih izletih svoje poslanstvo našel v biografiji in kriminalki, nekoč zapostavljenemu žanru, danes pa obliki družbene književnosti.

Mi obljubimo, da se bomo trudili tudi naslednjih dvajset let, vi pa nam obljubite, da boste obiskali knjižnico, kjer knjige vsak dan nestrpno čakajo, da pridete ponje in jih posvojite za dva tedna. Za to vam bodo dale več, kot si mislite.

Alenka Ajd Bratkovič

Fotografije: Nino Verdnik

 

 

Frankfurtski knjižni sejem (od 10. do 14. 10. 2018)

Frankfurtski knjižni sejem (od 10. do 14. 10. 2018)

Še včeraj v knjižnici Srednje šole Slovenska Bistrica, danes (12. 10. 2018) na največjem svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Za knjižničarko in veliko ljubiteljico knjig je kratek izlet na knjižni sejem izvrstno doživetje. Ne gre za klasični sejem, kjer se sprehajaš od stojnice do stojnice in izbiraš knjige, ampak za povsem specializirani dogodek, na katerem se vse vrti okoli založništva in knjigotrštva. Pisatelji, literarni agenti in založniki na sejmu predvsem sklepajo posle. Tukaj se prve tri dni dogovarjajo o izdajah prevodov, prenosih avtorskih pravic in založniških pogodbah,  konec tedna pa je sejem odprt tudi za splošno javnost.

Sprehod po sejemskem poslopju je precej utrudljiv, a ponudba razstavljavcev je taka, da pritegne. Prvi korak je bil sprehod po mednarodni založniški ponudbi v dvorani 5.0, kjer je med drugim stala tudi slovenska stojnica, na kateri so se predstavile založbe Goga, Miš, Pivec, Sanje, Sodobnost International, Mladinska knjiga in Beletrina. Slovenija bo častna gostja leta 2022. Letos je bila častna gostja sejma Gruzija.

Sledil je obisk grške stojnice, kjer je v okviru promocije antologije BalkaNoir, ki je izšla junija letos v grščini pri založbi Kastaniotis Editions, Grški kulturni sklad organiziral okroglo mizo o balkanskem noirju.

Sodelovali so Vassilis Danellis in Yannis Ragos, grška pisca in urednika antologije, romunski pisec in založnik Bogdan Hrib (založba Editura Tritonic), hrvaški pisec in založnik Ivan Sršen (založba Sandorf) in Renato Bratkovič, pisec in organizator Alibija, mednarodnega noir književnega festivala. Skupaj so ugotovili, da je balkanski noir novi trend in da se lahko povsem enakopravno kosa z nordijskim in ameriškim ― še več, balkanski pisci radi eksperimentirajo in za razliko od omenjenih prebijajo meje obrazcev žanra.

Po eno nadstropje je bilo namenjeno založnikom knjig s področja umetnosti in dizajna ter snovalcem učbenikov, ki pokrivajo naravoslovje, družboslovje, jezikoslovje, medicino … Ugotavljam, da na tem področju marsikatero državo po zahtevnosti in nivoju znanja prekašamo. Presenetili so me predvsem azijski razstavljavci.

Med stojnicami je svojo imela tudi Organizacija združenih narodov. Ste vedeli, da splošna deklaracija o človekovih pravicah praznuje sedemdeset let?

V paviljonu, ki po obliki spominja na školjko, do njega pa se sprehodiš po rdeči preprogi, se je nahajala predstavitev prevodnega leposlovja (seveda v nemščino) nedavno preminule Ursule K. Le Guin, ki je ustvarjala v znanstvenofantastičnem žanru.

Pozornost je pritegnilo tudi področje otroške književnosti in fantazijskega leposlovja, kjer so konec tedna priredili tudi tako imenovano “cosplay” oziroma dogodek, na katerem se obiskovalci preoblečejo v like svojih priljubljenih literarnih del.

Čeprav ― kot rečeno ― na sejmu ne moreš kupiti knjig, je dogodek vredno doživeti. Po vseh Frankfurtih po Frankfurtu v Ljubljani se je prijetno izgubiti med naslovi, ki se bodo šele znašli na naših policah v prihodnjem letu ali dveh. Morda se katera od novosti takrat znajde tudi v naši knjižnici, o čemer vas, dragi dijaki, seveda z veseljem obvestim!

Alenka Ajd Bratkovič

Teden knjige

Pogled v šolsko knjižnico

Bertolt Brecht je nekoč dejal, da za knjigo ni najhujše, če je zažgana, ampak da ostane neprebrana. Če bi Brecht delal v knjižnici, bi najbrž dodal še, da je enako hudo, če si je ne izposodiš.

Od leta 2005 smo vključeni v sistem COBISS in od takrat je v naši šolski knjižnici Sofoklejeva Antigona “bestseller”, saj je bila izposojena 619-krat. S tem nočem reči, da je to veliko, saj govorimo o obdobju 13 let, na šoli pa imamo vsako leto okrog 100 dijakov prvih letnikov.

Antigona je pač zvezda, ker je obvezna za dijake, ki komaj dobro stopijo v srednjo šolo. Sledi cel kup obveznega čtiva in šele na 48. mestu najdemo prvo neobvezno kakovostno leposlovno delo, To noč sem jo videl Draga Jančarja. Izposojena je bila 74-krat.

O pomenu in pozitivnem vplivu branja na razvoj mladostnika sem že pisala, zato je to stanje stvari dokaz, da moramo za bralno kulturo — zlasti v času, ko mora knjiga tekmovati za pozornost s toliko tehničnimi igračkami in družbenimi mediji — še bolj zavzeto skrbeti.

Janja Rakuš

Če že govorimo o “rekordih”, je prav, da pogledamo še na drugo stran. Torej na najmanj izposojane knjige. Izpostavljam dve. Prva je Električna zadrga naše sokrajanke, sicer mednarodno uveljavljene konceptualne umetnice, gledališke režiserke, vizualne ustvarjalke, filmarke in pisateljice Janje Rakuš.

V vsem tem času je ni še nihče gostil pri sebi doma. Že dejstvo, da izhaja iz našega okolja, bi nas moralo spodbuditi, da jo podpremo. Najmanj, kar lahko storimo, je, da si izposodimo njeno knjigo, jo preberemo in o njej povemo svojim prijateljem. Ne stane nič.

Je pa rekel Brecht tudi: “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.”

Ta misel se mi je utrnila, ko sem v roke vzela drugo knjigo, ki je še nihče ni odnesel domov — bila pa je dvakrat izposojena za eno šolsko uro. Njen naslov je Seks za telebane. Takrat je morala najbrž biti uporabljena kot orožje ali pa je preprosto šla skozi veliko rok »telebanov«.  Nihče si je namreč ni izposodil za domov, čeprav je najbolj uničena knjiga v knjižnici.

Telebani ali ne, knjige nas naučijo različne stvari in ko jih vrnete knjižničarki, boste bogatejši, kot pa takrat, ko ste si jo izposodili.

Kdor ne bere, živi samo eno, kdor bere, pa tisoč življenj. Poskusite vzeti v roke tudi kako knjigo, ki je ni na seznamu obveznega branja. Začnite na strani najmanj izposojenih in zna se zgoditi, da vas čaka fantastično potovanje in edina nevarnost je, da si boste morda želeli še.

Alenka Ajd Bratkovič

Za kulturo gre!

Za kulturo gre!

Ob dnevu kulture se človek mora za trenutek ustaviti in premisliti. Koliko kulture nam pravzaprav sredi potrošniške mrzlice, ki nas žene od izdelka do izdelka, od ene blagovne znamke k drugi, sploh še ostane?

Koliko kulturnih dni, ki nam vsake toliko postrežejo tudi z brezplačno porcijo kulture, preživimo v galeriji, gledališču, knjigarni, … Ne, veliko zabavneje se je drenjati v trgovskih središčih, kjer se kultura začne in konča pri tem, da pred blagajno spustimo predse nekoga, ki ima samo en izdelek, da morda pridržimo vrata v dvigalo nekomu, ki je počasnejši od nas in pozdravimo znanca, ki smo ga slučajno opazili, ko smo dvignili oči z zaslona pametnega telefona.

Ampak kultura je toliko več kot to! Kultura je bistvo naroda. Kultura je jezik, za katerega smo načrtno začeli skrbeti leta 1550 s prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku. Kultura je brezčasna poteza s čopičem katerega od naših slikarjev. Kultura je kos melodije, ki ostane v ušesu. Kultura je stisnjena pest igralca, ki doživeto interpretira besede upornega dramatika. Kultura je ritem in rima pesnika, ki nam je pustil himno in dva dneva, na katera nas vsaj od zunaj spomnijo na obisk posvečenih ustanov. Kultura je kader v filmu, ki smo ga gledali z odprtimi usti kot otroci. Kultura je zamrznjen trenutek z nekom, ki ga že dolgo več ni.

In kultura, dragi moji, je obisk knjižnice v šoli, pa čeprav samo za to, da dočakate naslednjo šolsko uro. Da, tih pogovor, s katerim ne motiš drugih, je kultura. Da ne govorim o praznih plastenkah in plastičnih skodelicah za kavo, o papirju, v katerem je bil zavit vaš sendvič — kultura je, da jih odložiš tja, kamor spadajo.

Zato se splača spodbujati kulturo v mladem človeku: kultura se začne s “kul”! In tisti, ki boste kul, ki boste svojim rojakom pustili delček tistega, kar smo našteli zgoraj, boste za vselej zapisani v narodovem spominu, pa čeprav v spominu zgolj enega pripadnika naroda, ki ste mu kdaj polepšali trenutek. Ustvarjajte in spremljajte ustvarjanje drugih. Pletite mreže iz kulturnih vezi namesto virtualnih, družite se v resničnem življenju in vlagajte energijo v otipljive dosežke. Stopite skupaj, samo skupaj ste močni. Samo skupaj ste lahko kul in druge okužite s kulturo. Samo skupaj lahko spremenite svet na bolje.

Kje boste začeli? Kje boste kul?

Alenka Ajd Bratkovič

 

 

V ponedeljek, 25. 3. 2019, je našo šolo obiskal danes zelo znani pisatelj Tadej Golob.Intervjujala ga je Laura Ramšak, za glasbeno zabavo pa je poskrbel šolski bend.

Tadej Golob je, kot je tudi sam rekel, eden najbolj samosvojih slovenskih avtorjev s tematsko izredno raznolikim naborom del. Rodil se je leta 1967 v Mariboru. Svojo kariero je začel že v času študija na TV Slovenija, nato je postal urednik revije za avtomobilistične ter motociklistične športe Gard Prix, kasneje pa urednik revije Grif, ki je namenjena predvsem plezalcem, raziskovalcem in alpinistom. Svojo pot je nadaljeval kot pisec intervjujev za revijo Playboy.

Leta 2010 je prejel nagrado kresnik za svoj roman Svinjske nogice. Danes piše tudi biografije slavnih Slovenk in Slovencev in zelo uspešne kriminalke, ki so napisane v stilu Agathe Christie.

Dijaki, ki so se dogodka udeležili, so strnili vtise:

»Tadej Golob, do zdaj nepoznani pisatelj med nekaterimi mladimi se je izkazal, da je nekaj prav posebnega, unikatnega. Pri pripovedovanju o svojem življenju ni “ovinkaril”, olepšaval stvari. Z nami je tako delil svetle, kakor temne plati svojega življenja. Razkril nam je, zakaj se je odločil za pot pisatelja in kaj to tudi pomeni. Izvedeli smo tudi zgodbe za njegovimi deli. S svojo predstavitvjo je navdušil marsikoga izmed nas in nas spodbudil, da kdaj sežemo po kakšni njegovi knjigi.« Niko Justinkek, 3. b

»Meni se je zdelo zanimivo, ker prej nisem vedela veliko o Tadeju Golobu in njegovem delu.« Lučka Gregorič, 1. a

»Meni je bil tudi všeč, ker je bil realen o svojem življenju, ni nekaj olepševal, pa ker je dokazal, da lahko delaš več stvari hkrati, ki jih obožuješ (plezanje in pisanje).« Tina Cafuta, 3. a

»V okviru šole smo poslušali odličen intervju Tadeja Goloba, ki se mi je zaradi zanimivosti zelo utrnil v spomin. Navdušil me je z njegovo življenjsko zgodbo, o tem kako pomembno je bilo pisanje zanj v različnih obdobjih življenja, o pozitivnih in negativnih straneh ter predvsem z njegovo iskrenostjo.« Anonimno

»Jaz lahko samo rečem, da sem si ga drugače predstavljal vsekakor malo bolj kriminalistično. Drugače pa me je navdušila njegova iznajdljivost pri pisanju knjig tega žanra, glede na to da ni iz te stroke. Všeč mi je bilo pa predvsem to, da je bil nekoliko drugačen od standardnih pisateljev, ki sem jih bil vajen do sedaj …« Izidor Gregorč, 3. b

»Bilo je zelo zanimivo poslušati Tadeja Goloba, ker nisem vedel, da obstaja. Izkazalo se je, da je zelo smešen.« Jaka Selakovič, 1. a

»Fajn je blo. Me zanima, da bi prebrala kako knjigo.« Mija Špes, 1. a

Besedilo in Fotografije: Urška Hozjan, 3. b

Andrej Brvar (april 2018)

Gostili smo pesnika Andreja Brvarja, Prešernovega nagrajenca

V torek, 24. aprila 2018, dan zatem, ko smo praznovali svetovni dan knjige, smo na Srednji šoli Slovenska Bistrica gostili pesnika in urednika Andreja Brvarja, ki je za svoja dela prejel številne nagrade, poleg Prešernove nagrade za življenjsko delo še Kajuhovo in Glazerjevo ter nagrado Prešernovega sklada.

Za začetek (po tem, ko je šolski bend zaigral kultno pesem Forever Young Boba Dylana) nam je njegovo pesem Jutro, ki jo je napisal že v gimnazijskih letih, deklamirala Iza Trobentar. V pogovoru, ki ga je vodila dijakinja Laura Ramšak, se je izkazal kot odličen govorec in popeljal nas je tudi v čas svojega otroštva, ko je kot devetletni deček sam potoval iz Maribora v Čačak. To nenavadno potovanje z vlakom je glavna tema njegove pripovedne pesnitve Mala odiseja, ki jo je ob igranju na klavir recitirala Tisa Stegne.

Pripovedoval nam je o začetku svoje kariere, o študijskih letih, nam predstavil mariborsko peterico, ki je svoj znameniti zbornik Skupaj izdala leta 1973. Za konec nas je Monika Globovnik navdahnila s pesmimi v prozi iz njegove zbirke Material iz leta 2013 in iz zadnje številke revije Literatura. Sam nam je prebral Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka iz knjige z naslovom Transverzala, v kateri so zbrane vse njegove pesniške zbirke. Presenetil nas je z nekaj svojimi knjigami, ki jih je podaril nam, dijakom, v vsako pa napisal posvetilo in se podpisal.

Brvar je znan po svojih pesmih, katerih temeljni element je besedna slika. V pismih z urednikom Francetom Pibernikom smo prebrali, da ga je tak način pisanja izbral sam in se zanj načrtno ni odločil.

Špela Kitak, 3. b

 

 

Tone Partljič (april 2017)

 

Pisatelj Tone Partljič nas je očaral z iskrenostjo in razgledanostjo

 

Tone Partljič, slovenski pisatelj, dramatik, predmetni učitelj, scenarist, politik, komediograf in oseba, katere delo tudi nas, mlajšo generacijo, spremlja od malih nog. Srečanje na naši šoli je potekalo v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v okviru programa Povabimo besedo. Pogovor s pisateljem sta spretno vodila Anže Kac in Ema Leskovar iz 3. a-oddelka.

Ko je konec aprila na svetovni dan knjige in avtorskih pravic Tone Partljič prišel v Srednjo šolo Slovenska Bistrica, mu ne bi pripisali 77 let. Pri njem smo vsi opazili toliko vneme in mladostne energije, da smo mu prisluhnili z velikim veseljem in navdušenjem. Lahko bi pisali o tem, katere vse nagrade je prejel (med drugim tudi veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo) in kaj vse je napisal, a bi nas gospod Partljič najverjetneje prestrelil s pogledom in izustil kakšen komentar. On namreč ni blagovna znamka, temveč je v prvi vrsti človek.

Sam pravi, da je njegova svoboda na belem listu papirja. V prvi vrsti si dopusti, da je človek. In nič, kar je človeškega, mu ni tuje. To pomeni, da se veseliš, jočeš, dihaš zrak – tudi če ni prijetnega vonja. Vse to preneseš na list papirja, v svoj svet. Dejstvo je tudi, da nismo vsevedni – da pravzaprav ničesar ne vemo. In vendar smo v svojem svetu svobodni, tam vemo vse.

Dogajanje sta popestrili tudi glasbena in gledališka točka. Pesem Toneta Pavčka z naslovom Dober dan, življenje je odlično zapela Tina Ajd, na kitari jo je spremljal Neven Otorepec, na cajonu pa Vid Žišt. Odlomek iz njegovega zadnjega romana pa so zaigrali Timotej Kresnik, Laura Ramšak, Neja Dover in Miha Stopar, sama pa sem s pomočjo knjižničarke Alenke Ajd Bratkovič in profesorice Maje Kodrič Crnjakovič prizor režirala. Gospod Partljič je iskreno pohvalil vse, kar se mu je zdelo dobro izpeljano, ter strogo pograjal tisto, kar bi morali spremeniti. In ravno to cenimo pri velikem človeku. Iskrenost, ki je v svetu zelo primanjkuje. Prav tako pa zmožnost podati roko in ponuditi pomoč. Če starejši človek brez težav pokaže iskro v očeh, iskreno izrazi svoje mnenje, zakaj je to tako težko nam, ki smo mladi in polni energije?

Meni kot dijakinji (in verjamem, da še komu) je pomembno to, kar je tistega dne pisatelj Tone Partljič pustil v meni in v slehernem človeku v do zadnjega kotička polni predavalnici 101 (če je ta to seveda dopustil).

Katja Stojnšek, 3. a
Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka
Maja Kodrič Crnjakovič, prof.

 

 

Branje s Ferijem Lainščkom deset pred dvanajsto (april 2016)

 

Tik pred pisanjem maturitetnega eseja smo se 22. aprila na šoli pogovarjali s spoštovanim gostom, pisateljem (in še mnogo tega) Ferijem Lainščkom. Z njim smo prebirali roman Ločil bom peno od valov in odstirali delčke lastnih svetov.

Za zapis v tej knjigi našega zaključnega leta naj ostane za spomin na našo mladost in kot namig vsem zanamcem nekaj Lainščkovih besed. Izbrali sva jih z namenom, hkrati pa z obiljem težav, saj je povedal toliko lepega, toplega in srčnega

«Roman govori o ljubezni, ki je ljubezen z napako.« (Feri Lainšček)

Se ne zdi znano vsem nam? Vse skupaj postane naenkrat zelo preprosto in celo logično. Ne predstavljam si, da bi bilo drugače sploh mogoče. Zdi se mi, da je s temi besedami povedal vse. Vse o delu, ki ga je prišel predstavit, in vse o življenju nasploh. Začutila sem močno energijo, ki te nagovarja, da se boriš proti napakam in hkrati ustvarjaš nove. Saj to smo mi. Kot celote popolni, a z napakami, ki čakajo, da jih nekdo ljubi. Pogovor s človekom, ki to razume in želi, da bi to razumeli tudi ostali, je bil izjemna izkušnja.

Feri Lainšček 2016-2

»Zdi se mi prav, da se take misli delijo in da pridejo do vseh.« (Eva Cehtl)
»Kolikor sem videl, dijaki in mladi na splošno še niste pokvarjeni.« (Feri Lainšček)
»Besede so mi dale misliti, da bomo mogoče prav mi tista generacija, ki bo spremenila stvari na boljše. Morda mi nismo kot drugi. :)« (Veronika Mrđa Podčedenšek)

Feri Lainšček 2016

Eva Cehtl, 4. a,  in Veronika M. Podčedenšek, 4. b

 

Širimo kulturna obzorja – Metod Pevec

 

Režiser nepozabnih filmov Pod njenim oknom, Hit poletja in pretresljivega dokumentarca Aleksandrinke je 22. aprila 2015 spregovoril o svojem literarnem in filmskem ustvarjanju.

Metod Pevec

Metod Pevec

Pripovedoval je o zanimivih prigodah med snemanji. Povedal je, da svet pisanja in režiranja ter samega snemanja filma ni enostaven. Poklic umetnika vsekakor ni preprost, pot do pridobitve tega naziva je zelo dolga. Potrebno je veliko iznajdljivosti in vztrajnosti. Brez tega umetnik ne more uspeti.

Govoril je o nastanku svojih filmov, motivih njegovih del, zaradi katerih Slovenci literarno in filmsko izstopamo.

_MG_8726

Svojo domišljijo smo pokazali tudi mi. Intervju smo popestrili z branjem odlomkov iz njegovega znanega celovečerca Carmen. Nad igralsko zasedbo, ki je odigrala odlomke tega socialno-ljubezenskega romana, je bil Metod Pevec vidno navdušen in prijetno presenečen.

Metod Pevec in Žanet Plečko

Še v bodoče se bomo potrudili za takšne zanimive intervjuje. Ti nas popeljejo v skrivnosti literature in filma ter so motivacija za našo ustvarjalnost. Ta se nam s poslušanjem pogovorov velikih umetnikov močno širi in krepi, zato se nadaljnjih obiskov takšnih ustvarjalcev že vnaprej veselimo!

Katarina Dovnik

 

 

Vlado Kreslin (april 2014)

V ponedeljek, 14. 4. 2014, nas je obiskal Vlado Kreslin. Povabili smo ga v okviru projekta »Povabimo besedo«, ki ga financira Društvo slovenskih pisateljev. Vlado Kreslin je izjemen umetnik, ki ima za sabo bogato glasbeno kariero in preko deset izdanih albumov, navdušuje s svojim prečudovitim glasom in nas tako popelje na nepozabno potovanje v svet glasbe. Njegov glas je dokaz, da je glasba univerzalni jezik in ena najlepših oblik umetnosti.

Vlado Kreslin in Vesna lešnik1

Z njim smo spregovorili o njegovem življenju in delu. Pogovor smo popestrili z recitacijami in glasbo. Na literarnem srečanju so sodelovali dijaki tretjega letnika gimnazijskega programa. Pogovor z Vladom Kreslinom je vodila Vesna Lešnik. Njegove pesmi sta recitirali Anida Osmani in Katarina Kučič, prepevala sta Urša Kraševac in Damjan Arbeiter, spremljal pa ju je šolski bend.

_MG_2221a

Vlado Kreslin nas je navdušil kot pesnik, glasbenik in predvsem kot izjemen sogovornik.

Alenka Ajd Bratkovič

 

 

 

Vse naše pravljice – obisk pravljičark (april 2013)

Clive Staples Lewis je dejal: »Nekega dne boste dovolj stari, da boste spet začeli brati pravljice«.

Darja PlavčakMojca Plaznik

Dijaki ekonomskega in trgovskega programa so jih imeli priložnost, kot v blagih otroških letih, poslušati v izvrstni in prepričljivi izvedbi simpatičnih pravljičark, sicer knjižničark iz knjižnice Josipa Vošnjaka iz Slovenske Bistrice, ge. Darje Plavčak in Mojce Plaznik.

Urška Mesarič in Domen Krošel

V šolski uri, namenjeni obeležitvi svetovnega dneva knjige, so se iskreno potopili v pravljični svet in prisluhnili pravljicama Mišak in slon ter Kakor napravi ta stari, je zmerom prav. Pravljične besede sta v lepo obliko povezala Urška Mesarič in Domen Krošel, dogodek pa sta popestrila še Lucija Polenek in prof. Vasja Eigner z nostalgično in vedno aktualno filmsko pesmijo Vse naše pravljice.

Lucija Polenek in Vasja Eigner, prof.

Anita Ivačič

 

 

 

Drago Jančar (december 2012)

Kot smo napovedovali že lani, nas je na Srednji šoli Slovenska Bistrica po dolgem pričakovanju in usklajevanju zaradi mnogih obveznosti 5. decembra 2012 obiskal najbolj prevajani slovenski pisatelj, akademik Drago Jančar. Na naši šoli je nastopil kot gost v okviru tradicionalnega projekta Povabimo besedo ob svetovnem dnevu knjige, ki ga sicer obeležujemo aprila.

Drago Jančar ni le pisatelj, temveč tudi esejist, dramatik in časnikar, ki se je rodil 13. aprila 1948 v Mariboru. Njegova najbolj znana dela so Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Veliki briljantni valček in še bi lahko naštevali. Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (leta 1993), evropsko nagrado za prozo mesta Augsburg (leta 1994), Herderjevo nagrado za književnost (leta 2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (leta 2007). Dijaki Jančarjevo delo spoznavamo sicer šele v 4. letniku, zdaj smo ga Katarina Kores, Anja Regoršek, Primož Grašič in Uroš Strelec dijakom 3. in 4. letnikov programa gimnazija predstavljali skozi sedem različnih perspektiv. Z njim smo se tako pogovarjali o umetnosti, začetkih njegovega ustvarjanja, rojstvu ideje in besede, o besedi skozi čas in o besedi danes, o kulturi in o tišini; prebirali smo odlomke iz njegovih del in uprizorili tudi odlomek Velikega briljantnega valčka.

Dijaki 1. letnikov so pripravili razstavo slik na temo njegovih del, hkrati je potekala tudi razstava fotografij dijaka Christiana Fluherja, ki prikazujejo velikanske svetlobne napise z naslovi njegovih del Galjot, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Brioni, Severni sij in Veliki briljantni valček, ki se jih lahko vidi na različnih krajih Maribora v okviru EPK.

Zanimiv, kritičen in gostobeseden sogovornik nam je s svojo človeško dostopnostjo z besedami in polepšal decembrske dni. Le želimo si lahko, da bi bilo med nami več tako širokosrčnih ljudi. Da hlepimo po čem drugačnem, je dokazovala nabito polna predavalnica dijakov in profesorjev. Gospod Drago Jančar je od nas odšel s posebnim darilom – s hrbtno pesmijo, sestavljeno iz naslovov svojih knjig, ki jo je zapisal in fotografirala dijakinja Lučka Goričan. Gospodu Jančarju smo zelo hvaležni za njegov obisk, saj smo vsi odnesli veliko novega, dobrega, srčnega … Krasno se je bilo pogovarjati z njim; dobro ga je bilo slišati … Naj zaključimo z njegovimi besedami v naši knjigi obiskovalcev: »Bil je lep dopoldan, kot bi bil večer …«

Lučka Goričan in Katarina Kores, 4. a

Drago-Jancar-1 Drago-Jancar-2
Drago-Jancar-Pogovor-je-vodila-Katarina- Kores Drago-Jancar-Uros- Strelec-in-Primoz-Grasic

 

Goran Vojnović

Obiskal nas je Goran Vojnović, slovenski pisatelj, pesnik, kolumnist in režiser, ki prihaja s Fužin. Študiral je na AGRFT (Akademiji za glasbo, radio, film in televizijo)v Ljubljani. Najbolj znan je po svojih knjižnih delih, kot so: Čefurjiraus!, Jugoslavija, moja dežela in zbirka kolumn Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Prejel je tudi nekaj nagrad, med drugim nagrado srce Sarajeva za uspešno napisan scenarij filma Sretanput Nedine in Kresnikovo nagrado za roman Čefurjiraus! Režiral pa je tudi film Piran – Pirano.

Pogovor je potekal po programu, ki sta ga sestavili naša knjižničarka Alenka Ajd Bratkovič in profesorica Anita Ivačič. Dijaki Cene Štern, Mihael Bukvič, Špela Šlamberger, Ana Pahič, Staša Trajkovič, Luka Finžgar, Manja Vivod, Mitja Kegl, Lena Kokollari, Vanja Rakuša in Monika Firer so prebirali odlomke Vojnovićevih del, pogovor pa sem vodila jaz. Govorila sva o njegovem življenju na Fužinah, o začetkih in ustvarjanju. Poprosila sem ga tudi, da nam je še sam prebral njemu najljubši odlomek iz romana Čefurjiraus!, in sicer v njihovem narečju. Na koncu smo se g. Goranu Vojnoviću lepo zahvalili in mu zaželeli vse dobro na njegovi življenjski in ustvarjalni poti.

Katarina Kores, 3. a

 Goran-Vojnovic-1  Goran-Vojnovic-2
 Goran-Vojnovic-3 Goran-Vojnovic-4
 Goran-Vojnovic-5  Goran-Vojnovic-6
 Goran-Vojnovic-7 Goran-Vojnovic-8

 

Slavko Pregl

V sredo, 20. 4. 2011, nas je obiskal Slavko Pregl. Povabili smo ga v okviru projekta Povabimo besedo, ki ga financira Društvo slovenskih pisateljev. Z njim smo spregovorili o njegovem življenju in delu. Pogovor smo popestrili z dramatizacijo dveh odlomkov iz knjige Geniji brez hlač. Na literarnem srečanju so sodelovali dijaki tretjega letnika gimnazijskega programa. Pogovor s Slavkom Preglom je vodila Katja Krajnc. Basni in zgodbe iz knjig sta brali Vita Petek Regoršek in Katja Mesarič. Pri dramatizaciji pa so sodelovali dijaki prvega, drugega in četrtega letnika gimnazijskega programa: Andraž Kvas, Matevž Skrbiš, Domen Krošel, Manja Vivod Smolnikar, Sara Jurič, Ana Pahič, Staša Trajkovič, Mihael Bukvič, Urška Mesarič in Ana Šega. Slavko Pregl nas je očaral s svojim humorjem in sproščenostjo.

Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka

Slavko-Pregl-4 Slavko-Pregl-1 Slavko-Pregl-2
Slavko-Pregl-3 Slavko-Pregl-5

Aleš Šteger

V četrtek, 15. 4. 2010, nas je obiskal Aleš Šteger. Povabili smo ga v okviru projekta Povabimo besedo, ki ga financira Društvo slovenskih pisateljev. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju in delu. Pogovor smo popestrili z njegovo poezijo in prebiranjem odlomkov iz romana Včasih je januar sredi poletja, v katerem opisuje svoje potovanje po Peruju. Poudaril je, da ga kot popotnika zanimajo predvsem doživljanja na poti, dojemanje okolice in kako ga le-ta sprejema.

Aleš Šteger nas je navdušil, saj je izjemen besedni umetnik.

 

Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka

Ales-Steger1 Ales-Steger2 Ales-Steger3

Feri Lainšček

V petek, 24. 4. 2009, nas je obiskal Feri Lainšček. Povabljen je bil v okviru projekta Povabimo besedo, ki ga financira Društvo slovenskih pisateljev.

Pogovor je tekel o njegovem življenju in delu. Osredotočili pa smo se na roman Muriša, ki je bil v šolskem letu 2008/09 izbrano besedilo na tekmovanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje. Pogovor smo popestrili s prebiranjem poezije in odlomkov iz romana. Dijakinji sta zapeli dve pesmi Mie Žnidarič, besedila pa je napisal Feri Lainšček. Ob koncu mu je voditeljica pogovora Urša Kac v prekmurščini prerokovala iz tarok kart in mu napovedala lepo ter uspešno prihodnost. Bil je prevzet.

Feri Lainšček nas je navdušil kot sogovornik in tudi kot pisatelj.

Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka
Feri-Lainscek1 Feri-Lainscek2 Feri-Lainscek3

Igor Karlovšek

V sredo, 14. maja 2008, smo na Srednji šoli Slovenska Bistrica poklepetali s pisateljem in pravnikom Igorjem Karlovškom, avtorjem odmevnega romana Gimnazijec.
Igor Karlovšek nam je v pogovoru, ki sva ga vodili Urša Kac in Ina Ülen, povedal mnogo zanimivega iz sveta sodnih dvoran, kjer svoj čas posveča mladoletnim prestopnikom in drugim storilcem kaznivih dejanj. Krute življenjske zgodbe, s katerimi se srečuje na sodišču, so nemalokrat povod za pisanje. Tudi z Gimnazijcem je bilo tako.

Leta 2004 je izšel roman, ki govori o fantu, obtoženem umora svojega najboljšega prijatelja, zaradi česar ga po obsodbi zaprejo v Prevzgojni dom Radeče. Ker roman natančno opisuje nasilje med gojenci doma in hude duševne stiske, je ob izidu sprožil več polemičnih vprašanj. Pisatelj je dejal, da živi v Radečah in sam zelo dobro pozna razmere v prevzgojnem domu, kjer je, kot sam pravi, »smetana smetane mladoletnih kriminalcev«. Ob njegovem pripovedovanju smo nemalokrat od presenečenja obnemeli. Pisatelj, pravnik in oče dveh sinov ima res pestro življenje.

Pogovor smo popestrili s predvajanjem kratkega igranega filma, ki so ga za to priložnost posneli dijaki 2. b, in z doživeto odigranimi odlomki iz romana, in sicer v izvedbi dijakov 3. a. Z večernico nagrajena knjiga, ki je bila izbrana za Cankarjevo tekmovanje, je po mnenju mnogih dijakov naše šole ena izmed knjig, ki je ne odložiš, dokler je ne prebereš. Karlovšek pravi, da so knjige, napisane v tem stilu, njegov odgovor na dolgočasno čtivo za maturo. V smehu je še dodal, da upa, da bodo nekoč za maturo prebirali njegova dela.

Predstavil nam je še svoj najnovejši roman Mojca. Tudi v tej knjigi se dogajanje prične v sodni dvorani. Glavna junakinja je mlada Mojca, ki ji splet nesrečnih okoliščin v enem dnevu uniči življenje. Tisti, ki so knjigo že dobili v roke, pravijo, da je prav tako zanimiva kot Gimnazijec.

Po prijetnem kramljanju je pisatelj podelil nagrade mladim umetnicam, ki so sodelovale na šolskem literarno-umetniškem natečaju Umetnije.

Igor Karlovšek nas je navdušil kot sogovornik in kot pisatelj.

Urša Kac, 2. a

 

Igor-Karlovsek1 Igor-Karlovsek2
Tone Partljič (april 2017)
Feri Lainšček (april 2016)
Metod Pevec (april 2015)
Vlado Kreslin (april 2014)
Obisk pravljičark (april 2013)
Drago Jančar (december 2012)
Goran Vojnovič (april 2012)
Slavko Pregl (april 2011)
Aleš Štergar (april 2010)
Feri Lainšček (april 2009)
Igor Karlovšek (april 2008)
Dostopnost