Zlato in srebro na državnem tekmovanju v znanju biologije za Proteusovo priznanje

30. Mar 2022 | Novice

V soboto, 19. 3. 2022, je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani potekalo državno tekmovanje iz biologije za Proteusovo nagrado. Iz naše šole so se na državno tekmovanje uvrstile:

• Lana Prosenak, 4. a,
• Neža Dovnik, 3. a, in
• Hana Kocet, 2. b.

Lana Prosenak je dosegla zlato priznanje, Hana Kocet pa srebrno priznanje.

Doseženih je bilo še 7 bronastih priznanj, dosegle so jih naslednje dijakinje: Lana Prosenak, 4. a, Mija Špes, 4. a, Anja Mušič, 4. b, Neža Dovnik, 3. a, Iza Pučnik, 3. a,

Neža Rojs, 3. a, in Hana Kocet, 2. b.

 Vsem dijakinjam in dijakom čestitamo za dosežene rezultate!

Mentorici: Vera Cunk Manić in Violeta Vivod

Tekmovanje v znanju kemije za Preglove plakete

30. Mar 2022 | Novice

Na tekmovanju v znanju kemije, ki je potekalo 7. marca 2022, je sodelovalo 29 dijakov. Bronaste Preglove plakete so prejeli Ana Iršič iz 1. b, Rok Vlaj in Svit Stramšak iz 2. a ter Jan Ačko iz 3. a.

Na državno tekmovanje, ki bo potekalo v soboto, 7. maja 2022, na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, se je uvrstil še Dejan Gavrić iz 4. b.

Vsem sodelujočim iskreno čestitamo, uvrščenim na državno tekmovanje pa želimo veliko uspeha, ki je odvisen od znanja in tudi kančka sreče.

Mentorici: mag. Damijana Gregorič in Violeta Vivod

Tekmovanje Mladi podjetnik

30. Mar 2022 | Novice

Tekmovanje Mladi podjetnik je namenjeno srednješolcem, ki želijo preizkusiti in razvijati znanje podjetništva in poslovanja.

24. marca 2022 je ekipa dijakinj 3. letnika programa ekonomski tehnik predstavila podjetniško idejo SBB – »Safety Beauty Bag« na polfinalnem delu tekmovanja Mladi podjetnik. Dijakinje so predstavitev odlično izpeljale, komisija je bila navdušena nad idejo.

Čestitke dijakinjam.

Cirila Hajšek Rap, mentorica

Iris Motaln zmagovalka Sinapsinega natečaja

22. Mar 2022 | Novice

V okviru tedna možganov (14.-18. 3. 2022) je Slovensko društvo za nevroznanost SINAPSA razpisalo ustvarjalni natečaj z naslovom Kapitan in ladja. Letošnja tema natečaja je bila Utelešeni.

Iris Motaln iz 3. B-razreda se je udeležila natečaja s svojo pesmijo Kapitan in ladja ter prejela 1. nagrado.

Čestitamo!

Vesna Sever, prof.

KAPITAN IN LADJA

Sem Sara, moja edina skrb je bila moja teža,

zdaj je okoli mene ovita kovinska mreža.

Lovim dihe in si želim živet,

vendar, če se zopet zbudim okrogla,

potem je bolje umret.

Hodim po neznanih tunelih,

vse je temno, videvam le svoje življenje po delih.

Nekdo stoji pred mano,

postaja me strah, ker hodim v neznano.

Bolje pogledam,

vidim kapitana.

Čemu je on tu,

morda sem le preveč zaspana.

Še kar ne izgine, zato ga vprašam:

»Kdo si, kaj počneš tu?«

želim spraševati dalje, a malce odlašam.

»Sem kapitan in smrt me lovi,«

reče, ko končno dočakam, da mi odgovori.

Postanem zmedena in želim si zbežat,

kapitan pa nadaljuje in kar noče molčat.

»Tudi ti bežiš pred smrtjo draga,

pazi, da ne podležeš izzivom, ki prihajajo od vraga.«

»Jaz pa res ne bežim,

saj se smrti sploh ne bojim.«

Kako naj mu drugače pojasnim,

da si umreti želim.

Kapitan obmolkne in v daljavo strmi,

v njem vidim upanje

in strah, da življenje izgubi.

»Kaj se ti je zgodilo tako krutega na svetu,

da si tako mlada ne želiš več hodit po tem planetu?«

Če mu povem,

da sem grda svojim lastnim očem,

ali bo razumel,

me bo kakor drugi za norca imel?

Povedala mu bom,

zakaj sem padla v te temne tunele,

da sploh več ne jem

in da moje oči nikdar niso vesele.

Takole začnem: »V vsakem pogledu vidim obsojanje,

pred vsakim grižljajem izvajam kritično presojanje.

Izgledam kot debeluhinja, ki ves čas le je

in bojim se, da dandanes prav vsi,

gledajo le še z očmi!«

Kapitan miga z glavo in me tolaži:

»Lepa si, v vseh očeh,

naj se tvoje telo ne boji držat hrano v dlaneh.«

»Ampak ne morem obleči mini krila,

potim se, kot da se bom ravno stopila.

Ko se nasmehnem, mi lica pokrijejo oči

in duša v meni, se lastnega telesa boji!«

Kapitan še kar odkimava,

se po tiho izkašlja in dalje predava:

»Vse to vidiš le ti,

vsi ostali vidimo le vitko dekle, iskrenih oči.«

Takrat me razjezi,

kapitan mi govori enako kot vsi!

»Vsi mi lažete,

da bila bi srečna,

vendar lažna sreča ne bo nikdar večna!«

Kapitan še kar vztraja,

njegova vera me že skoraj zavaja.

»Kako ne vidiš, da si čudovita?

Na tebi ni niti kilograma preveč,

a ti ne morem pomagat,

dokler si sama ne boš všeč!«

Obmolknila sem, zdaj gledam v tla,

morda ima prav in sem v tunele z razlogom zašla.

Kapitan je izginil, jaz pa hodim dalje,

počasi odpiram oči, kakor bi vse bile le sanje.

»Dobro jutro, princesa« slišim zdravnico

in zagledam metuljčka, ki bode globoko v mojo desnico.

Takrat me prešine, kapitan je imel prav,

če ne bom jedla, mi nekoč bo še žal.

Zdaj hrana spremlja vsak moj dan,

bilo je težko, vendar ni bilo zaman.

Včasih sem po vsakem obroku računala kalorije,

sedaj pa lahko moje telo hrano v miru zaužije.

Gospod kapitan pa me še zmeraj spremlja vsak dan.

Ves čas mi govori, da imam dovolj moči.

Ves čas krmari mojo jadrnico v mirno morje,

in ta brez njega nikdar več ne odjadra kam za obzorje.

Kapitan misli namesto mene,

Nadzira, kaj počnem in skrbi,

da z njegovo pomočjo lahko premikam vse kosti.

Ampak ta kapitan,

zna bit včasih res nadležen organ.

Ko me zvečer ne pusti spat,

ker ves čas premleva neke neumnosti več stotisočkrat.

Brez njega bi me skoraj ulovila smrt,

vendar me res razjezi, kadar je zaradi hormonov ves potrt.

Iris Motaln, 3. B