V četrtek, 24. 4. 2025, nas je na SŠSB obiskala Veronika Simoniti. Prevajalka, pisateljica in kresnikova nagrajenka je z nami spregovorila o svoji pisateljski poti, pomenu branja, svojih delih itd. Zaupala nam je nekaj spominov iz srednješolskih let in nekaj tistih o svoji poklicni poti.
Po končanem študiju italijanščine in francoščine je najprej delala kot prevajalka. Pravi, da je prevajalec najboljši bralec in da mora biti izvirno besedilo zanj »sveto«, da na tak način izkaže spoštovanje do dela, ki ga prevaja. Zanimivo je, da ko prevaja iz tujih jezikov (npr. iz italijanščine), ne gre le za prevod besed, ampak tudi za prenos zgodbe iz njihove kulture v našo, kar je lahko precej zahtevno.
Svojo karierno pot kot pisateljica je začela s pisanjem pravljic. Objavljala jih je na Radiu Slovenija. Njena prva kratkoprozna objava je bila Metuljev zaliv, za katero je prejela nagrado na natečaju revije Literatura, kasneje pa je začela pisati članke za revije. Zanjo je pisanje kratkih zgodb na pisateljski poti obdobje »vajeništva«, med katerim pisatelj izbrusi svoj slog.
Dijaki SŠSB smo njene kratke zgodbe ilustrirali; eno ilustracijo smo ji tudi podarili. Šolski bend nas je razvedril z glasbo, prebirali smo odlomke iz avtoričinih zgodb, nekatere pa smo tudi posodobili in uprizorili, eno tudi z nemim prizorom.
V njenih zgodbah se v različnih variacijah pojavljajo tri osrednje teme: jezik, identiteta in svoboda. Pogosto se pojavi tudi motiv hrvaške vojne, ki se je je zelo dotaknila, ker se je dogajala v času njenih študijskih let. Motiv bega je prav tako pogost, saj ji predstavlja pot k osvoboditvi.
Rada piše predvsem kratke oblike proze, ker je dobra v strnjevanju vsebine. Mi smo brali kratke zgodbe iz njenih zbirk Zasukane štorije in Fugato. Edina težava kratkih zgodb je, da v njih ne more podrobno opisati psihološkega profila junakov in da so med bralci (predvsem v tujini) manj priljubljene od romanov. Na srečo je v Sloveniji kratka proza bolj uveljavljena. Čeprav je kratka, ne pomeni, da se jo napiše hitro, je povedala. Za eno takšno zgodbo potrebuje najmanj 14 dni. Pomembno se ji zdi, da piše kontinuirano, to pomeni vsak dan. Ker je to ob ostalih obveznostih težko doseči, je pisanje umestila v jutranji del dneva, od petih do sedmih zjutraj.
Dokazala je, da ji tudi pisanje daljše proze, romanov, gre dobro od rok. Za svoj roman Ivana pred morjem je prejela nagrado kresnik – to je nagrado za najboljši roman. Povedala je, da del romana temelji na avtobiografiji, del pa je seveda izmišljen. Navdih zanj je dobila, ko je nekoč pospravljala stanovanje svojih starih staršev in je naletela na stvari, ki so bile že tako rekoč pozabljene. Njeno pozornost so pritegnila pisma, ki sta si jih pisala njena babica in dedek. Prav to jo je spodbudilo k pisanju romana.
Na svoje nagrade gleda kot na potrditev svoje pisateljske poti. Pravi, da ji veliko pomenijo, hkrati pa se zaveda, da to ne pomeni, da je zdaj vsaka njena beseda cekin, zato čuti odgovornost, da morajo biti njena nadaljnja dela prav tako kvalitetna.
Spregovorili smo tudi o pomenu branja za mlade. Pisateljica meni, da je zelo pomembno, da mladi beremo knjige, predvsem slovenske, ker ima naš jezik velik besedni zaklad. Prav tako imamo v Sloveniji precej kvalitetnih avtorjev, zato ni razloga, da ne bi v roke vzeli kakšne slovenske knjige namesto tuje.
Veliko smo se naučili o pisateljskem poklicu, pisanju kratkih zgodb, prevajalstvu, pomenu branja … Povezali pa smo tudi glasbo, literaturo in igro v nekaj nepozabnega. Literaturo smo spoznali še na drugačen način kot pri pouku, zato verjamem, da je vsak nekaj odnesel od tega srečanja.
Eva Vogrinec, dijakinja 3. b
Foto: Eva Brdnik, 3.a