Select Page

V četrtek, 18. aprila 2013, se je 128 dijakov Srednje šole Slovenska Bistrica odpravilo na petdnevno ekskurzijo v prestolnico Francije.

Pred doživetjem magičnega Pariza nas je seveda čakala petnajsturna avtobusna vožnja čez Šentilj, preko Avstrije in Nemčije, mimo Strasbourga, čez pokrajine Alzacijo, Loreno, Šampanjo …

Petek, 18. april

V petek popoldne smo že dosegli pariško predmestje ter se po znani periferiji pripeljali do našega hotela. Že med samo vožnjo smo si počasi slikali prvi vtis o »mestu luči«, o veličastnem »Paname«, kot mu pravijo Parižani. Velikanske zgradbe, široke mestne obvoznice; prometni kaos z mravljiščem obtolčenih peugeotov, citroenov in renaultov je pričal o patriotizmu Francozov (vsaj kar se tiče zvestobe lastni avtomobilski industriji), barakarska naselja in množica priseljenih brezdomcev na cestah in ulicah pa o skrajnem pomanjkanju posluha za manjšine s strani države. Prvi vtis ni ravno poglobil našega navdušenja nad tem večno opevanim mestom – prej nasprotno: začeli smo kazati prve simptome tako imenovanega »pariškega sindroma«.
Kmalu so pariško predmestje »okusila« tudi naša stopala, ko smo se peš podali do najbližje postaje podzemne železnice z očitnim ciljem: Marsove poljane (Champ de Mars) s tristometrskim simbolom francoskega nastopaštva – Eifflovim stolpom. Ko smo zapustili podzemlje in zopet ugledali oblačno pariško nebo, nas je obstopila gruča afriških priseljencev, obdanih s spominčki Eifflovega stolpa vseh barv in dimenzij. Vedeli smo, da smo blizu. Ta biser industrializacije, mogočno vzpenjajoč se v neskončno modrino pomladanskega popoldneva, nas je osupnil ob prvem pogledu. Tu smo! Nič drugega Francije ne pooseblja bolj kot tristo metrov visoka litoželezna konstrukcija, pod njo pa na tisoče turistov, obdanih s pisanimi prodajalci bogvečesa iz stoterih držav nekdanje kolonialne gospodarice. Blišč, nadutost, povzpetništvo, glamur, teatralnost in vzvišenost, ki hodijo z roko v roki s skrajno bedo, krutim bojem za preživetje in prezrto revščino.
Povzpeli smo se na vrh stolpa in se zagledali v veličastno neskončnost Pariza, ki se brezmejno širi do obzorja.
Po obisku največje pariške znamenitosti je sledil sprehod po mestu ter večerja v turistični restavraciji Les Balcons. Ponovno smo »okupirali« pariški metro, saj naši radovednosti ni smel uiti Moulin Rouge, najslavnejši kabaret na svetu, ki je med zvezde povzdignil Henria Lautreca.
Sledil je žgečkljiv, a hkrati šokanten sprehod po pariški rdeči četrti do Montmartra, griča umetnikov. Z zadnjimi močmi smo se povzpeli po stopnicah, ki jim kar ni hotelo biti konca. Pričakala nas je spektakularna bela silhueta bazilike Sacre-Coeur (Sveto srce), ki kot pozorna mati bdi nad Parizom. Nad pariško nebo je že davno legla večerna spokojnost in na vrhu najvišje točke v mestu smo očarani spoznali, zakaj Parizu pravijo mesto luči.
Kradoma in tihoma smo vstopili v cerkev, skrivnosten opomin na francosko-prusko vojno, ravno med mašo. Mistično angelski glasovi redovnic, ki menda še danes štiriindvajset ur na dan molijo za duše umrlih, so se razlegali po mozaičnih stenah, osvetljenih s svetlobo sveč, ko smo se na moč nevsiljivo sprehodili po hramu miru. Prevevalo nas je posebno vzdušje, tudi ko smo izstopili iz bazilike in se ponovno zazrli v luči veličastnega mesta, za katerega se zdi, da nikoli ne preneha razkazovati svoje zavidljive veličine.

Sobota, 19. april

Po zajtrku, kjer nikakor niso smeli manjkati francoski rogljički, smo se ponovno podali v mesto, tokrat z avtobusom. Panoramska vožnja nam je predstavila še druge mestne znamenitosti: Arc de Triomphe (slavolok zmage) – simbol Napoleonove zmage v bitki pri Austerlitzu, znameniti hotel Ritz, kjer sta zadnjo noč preživela Dodi in princesa Diana, Pantheon – mavzolej najslavnejših Parižanov ter Elizejsko palačo. Videli smo verjetno najbolj romantično točko Pariza, slavni most umetnikov, kjer je svojo ljubezen zaklenilo (dobesedno – s ključavnico) že na tisoče parov, znameniti Place de la Concorde, kjer je med francosko revolucijo stala slavna giljotina, danes pa ga krasi triindvajset metrov visok egipčanski obelisk, t. i. »Kleopatrina igla« iz masivnega granita. Ne smemo pozabiti na veličastni Musee du Louvre (louvrski muzej), verjetno najslavnejši muzej na svetu, pariško opero, gotsko mojstrovino Saint-Chapelle, Palaice de Justice, katedralo Notre-Dame na otoku, na Ille de la Cite in Prefecture. Ugledali smo tudi latinsko četrt z znamenito Sorbono ter Hôtel des Invalides (palačo invalidov), kjer počivajo kosti največjega osvajalca vseh časov – Napoleona Bonaparta.
Ko je ogled mesta še dodatno povečal naš estetski apetit, je nastopil najprimernejši čas za obisk najpomembnejšega muzeja na svetu, ki hrani več kot 350.000 predmetov neprecenljive vrednosti –Louvra. Za celotno doživetje tega paradiža človeške umetnosti in zakladnice zgodovine na 60.600 kvadratnih metrih površine bi človek potreboval minimalno dva tedna, mi pa smo imeli le dve uri.
Takoj ob vstopu je bil naš cilj skoraj samoumeven: najti znamenito Mono Lizo s skrivnostnim nasmeškom. Kljub labirintu umetniških del, ob katerih mimogrede pozabiš na čas, smo jo kmalu našli, saj si za pravo pot moral le slediti največji gneči. Čeprav smo zmogli obhoditi le neznaten del muzeja, smo si dodobra napasli oči na italijanskih (od 13. do 16. stoletja), starogrški keramiki, etruščanski in rimski umetnosti, dih jemajočih grških kipih in egipčanskih sarkofagih. Videli smo nekaj najlepših, vrhunskih in najbolj znanih primerkov svetovne umetnosti, kot so kip Amorja in Psihe, Portret mlade ženske neznanega avtorja, Michelangelovega Umirajočega sužnja, kip Afrodite in fascinantno podobo Ramzesa II.
Preostanek popoldneva smo preživeli ob ogledu znamenite katedrale Notre-Dame, po zaslugi Victorja Hugoja verjetno najslavnejše cerkve na svetu, ter na vožnji z ladjico po Seni, kjer smo ponovno občudovali vse mestne znamenitosti. Sledila je zabava v parku, na otoku Sene, in sprehod čez Most umetnikov. Seveda nismo izpustili priložnosti za nakupovanje spominkov v trgovinicah ob reki. Večerjali smo v restavraciji na znameniti ulici Rivoli. Po večerji pa smo si (kot pravi Parižani) privoščili snobovski sprehod po Elizejskih poljanah.

Nedelja, 20. april

Destinacija tega dne je bila nekoliko nenavadna, morda celo rahlo morbidna: pokopališče Père Lachaise z grobovi Oscarja Wilda, Jima Morrisona in madame Edith Piaf, znamenite francoske šansonjerke. Kar nekaj časa nam je vzelo, da smo se znašli v zapletenem labirintu grobov in grobnic, več kot primernih za snemanje kvalitetne grozljivke.
Najzanimivejši grob na pokopališču pa zagotovo pripada Victorju Noirju, francoskemu novinarju, ki je bil usmrčen leta 1870. Namesto klasičnega groba Noirjevo poslednje počivališče pokriva bronasti kip naravne velikosti, ki precej realistično prikazuje njegovo mrtvo telo. Umetnik je ob upodobitvi telesa rahlo dvignil Noirjevo moškost, ki je danes zaradi številnih dotikov precej obrabljena. Legenda namreč pravi, da mora vsaka ženska pobožati njegov intimni predel ter ga poljubiti na lička, kar naj bi povečalo plodnost in prinašalo divje spolno življenje.
Po ogledu tega skrajno nenavadnega kraja smo se z vlakom (t. i. RER) odpeljali do versajske palače. Ludvikov umetni raj je nemogoče opisati z besedami. Prav tako kot Louvre ga je nemogoče doživeti v par urah, niti tednih ali letih. Po ogledu notranjosti dvorca smo povsem razumeli ljudi, ki raziskovanju in proučevanju te največje arhitekturne stvaritve posvečajo celo življenje, pa tudi ljubosumne vladarje, ki so Ludvika XIV. prav bedno imitirali. Že sama palača je tako rekoč svet zase, ta najrazkošnejša stvaritev človeštva, ki je povzročila propad velike Francije in sprožila najznamenitejšo, najvplivnejšo, najpomembnejšo in najbolj krvavo revolucijo zgodovine.
Ogled notranjosti versajske palače nas je zaradi preobilice vizualnih dražljajev do popolnosti izčrpal, potrlo pa nas je dejstvo, da si nismo mogli ogledati najimenitnejših vrtov na svetu. Tako smo dobili utemeljen razlog, da se v Francijo vrnemo ob prvi priložnosti.

Ponedeljek, 21. april

Naš lepotni spanec na avtobusu je začasno prekinil nočni panoramski ogled Strasbourga. Z enim očesom, z delčkom zavesti in preutrujeni, da bi dosegli fotoaparat, smo na hitro ujeli stekleno podobo stavbe evropskega parlamenta z množico pisanih zastav v zastrti svetlobi uličnih luči, reko, ki se lenobno pretaka skozi mesto in dvojezične prometne table še enega mesta, ki ga moramo ponovno obiskati.
Čakala nas je nočna vožnja nazaj proti domu. Hladna romanska mrkost je ohladila naše vroče slovanske duše ter nas za trenutek pustila v popolni harmoniji. Z vsakim kilometrom so se doživetja teh dni iz zavesti počasi prelivala v spomine. Bližali smo se nekoliko toplejši, na hitro ozeleneli, prijaznejši, neznatnejši in veliko bolj skorumpirani domovini Sloveniji …

Ogled galerije slik, 1. album

Ogled galerije slik, 2. album 

Monika Firer, dijakinja 3. b

Dostopnost