V svojem pronicljivem, iskrenem in duhovitem slogu je spregovoril o pomenu branja, poudaril, da bi moral vsak dijak veliko brati, predvsem klasike, kakor je tudi sam — kljub izjemno slabem vidu — kot srednješolec ogromno prebral. Odlično se je odrezal še na enem področju, šahu, ki mu je ponudil predvsem polje svobode, na katerem se je lahko enakovredno kosal z vsemi.
V preživetje knjige, ki so ji že velikokrat obetali konec, pravi, da verjame. Elektronska knjiga klasične ne bo izpodrinila, zanj in za druge, ki imajo težave z vidom, pa ponuja veliko prednosti, na primer poljubno povečati pisavo.
S slepoto, individualno in kolektivno pa se ukvarja njegov roman Slepec, iz katerega smo slišali nekaj odlomkov.
Čander je najmočnejši v pisanju esejev, napisal pa je tudi scenarije za enajst dokumentarnih filmov, pri šestih gledaliških predstavah je bil dramaturg pri dveh pa kot soavtor dramatizacije. Film in gledališče sta zanj velik izziv, ker predstavljata vizualen medij.
Dijakom, ki so pred odločitvijo za študij, je poudaril, naj izberejo področje, do katerega čutijo zanimanje in strast (v njegovem primeru primerjalna književnost), ker nikoli ne veš, kaj te čaka v prihodnosti, zaključil pa je z mislijo, da ti študij ne da zgolj znanja, ampak tudi sorodne duše.
Zanimivi pogovor je vodila Nika Leva (4. a), odlomke iz Čandrovih del pa sta brala Hana Brumec in Aljaž Ozimič. Za zvočno podobo dogodka je seveda poskrbel naš šolski bend.
Alenka Ajd Bratkovič
