22. Apr 2016 | Novice
Državno tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik, Književnost na filmu 4
Dijaki so letos posneli kar pet kratkih igranih filmov, ki so nastali po literarni predlogi. Na tekmovanju je torej sodelovali pet ekip iz vseh letnikov gimnazijskega in ekonomskega programa.
Naslednji filmi so na regijskem tekmovanju prejeli srebrna priznanja:
V čakanju (po literarni predlogi Samuela Becketta Čakajoč Godota)
Avtorji filma: Nika Mikulič Vernik, Eva Cehtl, Anton Zvonko Španbauer in Jure Pak
Napiknjena (po literarni predlogi F. M. Dostojevskega Zločin in Kazen)
Avtorji filma: Laura Brence, Neja Dover, Urška Kleindienst, Andraž Kovač, Katarina Žilavec in igralca Filip Plajh Leskovar in Rok Horvat Baaron
Ista (po literarni predlogi G. Orwella Živalska farma)
Avtorice filma: Kristina Motaln, Barbara Zagoršek, Lina Pečovnik, Ela Plavec in Anja Sobočan; v filmu sta igrala tudi naš hišnik Danilo Janžič in profesorica Jasna Županič
Rdeča kapica gre po gobe (po pravljici bratov Grimm)
Avtorji: Ana Goričan, Kaja Prosenjak, Nala Stoicev in Rok Cafuta
Na državno tekmovanje, ki je bilo pretekli teden v Kinodvoru v Ljubljani, pa se je uspelo uvrstiti filmu
Abstrakt, ki so ga po Byronovem Romanju grofiča Harolda posneli: Katja Stojnšek, Laura Ramšak, Monika Globovnik, Pavel Koropec, Anastazija Leščak, Žan Zafošnik, Laura Vučina in Sebastjan Pregl.
Čestitamo vsem petim ekipam, igralcem in vsem drugim, ki so pomagali pri snemanju, pa jih nismo omenili.
Mentorja Maja Kodrič Crnjakovič in Vasja Eigner
21. Apr 2016 | Novice
Število prijav na Srednji šoli Slovenska Bistrica ob koncu prijavnega postopka (4. 4. 2016):
- gimnazija 53 prijav
- metalurški tehnik 34 prijav
- ekonomski tehnik 12 prijav
- trgovec 9 prijav
O stanju prijav vas bomo ponovno obvestili po roku za prenos prijav (zadnji dan je v torek, 26. 4.) in sicer 6. 5. 2016.
Takrat bo tudi znano, ali bo morda v programu metalurški tehnik omejitev vpisa.
V ostalih programih je še prostor in sprejemamo prijave do zapolnitve razpisanih mest.
O sprejemu in datumu vpisa vpisu vas bo srednja šola obvestila pisno najkasneje do 6. 6. 2016.
21. Apr 2016 | Novice
V šolskem letu 2015/16 sta Gimnazija Vič in Cankarjev dom razpisala že 16. srednješolski natečaj za najboljši haiku v slovenskem, angleškem, španskem, italijanskem, francoskem in nemškem jeziku.
V natečaju je sodelovalo kar nekaj dijakov in dijakinj naše šole, a le dve dijakinji sta prejeli priznanje:
- Eva Bolko (1. b) – za najboljši urbani haiku v slovenskem jeziku
- Nika Kužner (2. b) – za najboljši haiku v španskem jeziku
Nagrajeni besedili objavljamo v upanju, da se naslednje leto prijavi še več mladih in nadobudnih bistriških upov.
Sprehod ob morju,
name sveti luna,
nate pa ekran.
Eva Bolko
Mucho tiempo es
lo que necesito yo
para olvidar.
Nika Kužner
Mentorja: mag. Gregor Artnik in Maja Kodrič Crnjakovič
21. Apr 2016 | Novice
V četrtek, 14. 4. 2016, smo prispeli na tretjo mednarodno izmenjavo na Hrvaškem v mesto Osijek. Sestali smo se s partnerji s Hrvaške in z Madžarske. Srečanje je potekalo na Tretji gimnaziji, kjer smo s partnerji izvajali aktivnosti, povezane s temo projekta – solidarnost. Za otroke s posebnimi potrebami smo pripravili kratek glasbeno-plesni program in z njimi preživeli popoldan. Otroke smo razveselili z majicami, ki smo jih barvali na delavnicah. V popoldanskem času smo si ogledali tamkajšnji azil.
V soboto smo opravili kratko evalvacijo, se podali na ogled mesta in se ob prijetnem pikniku od parterjev tudi poslovili.
Simona Luetič, koordinatorica projekta ACES
20. Apr 2016 | Novice
Brati? Zakaj že?
Zato, ker branje izjemno pozitivno vpliva na zbranost in domišljijo, ker je mati učenja in osnova za razmišljanje – predvsem moraš veliko prebrati, da imaš glavo napolnjeno z zgodbami, liki, idejami … da jih lahko povezuješ in primerjaš z resničnostjo. Branje je tudi osnova za pisanje.
Je pa branje veliko več kot to. Znanstvene študije so pokazale, da branje v možganih, ne glede na starost, sproža procese, kakršnih nebralci ne morejo doživeti.
Branje poezije, recimo, pri ljudeh pozitivno vpliva na tiste dele možganov, ki so povezani s pomnenjem, in sprožajo samorefleksijo. Bralci proze pa so preverjeno, čeprav jih zaradi osamljene narave tega početja včasih označujejo za nedružabne, boljši prijatelji od tistih, ki ne berejo. Poleg krepitve tistega dela možganov, ki se ukvarja z razumevanjem jezika, so zaradi pogostega vživljanja v literarne like sposobnejši vživljanja v čustva drugih. Bralci proze so sposobni razumeti ozadje in motivacijo likov, ki jih ženejo v določena dejanja, pa tudi njihova občutja, zaradi česar z liki ustvarijo nekakšen odnos, precej podoben odnosu z resničnimi osebami. Ko odložijo knjigo, pa so opremljeni za resničen odnos, prijateljstvo in ljubezen.
Seveda govorimo o literarni, ne popularni prozi, saj so pri prvi tako liki kot njihovi problemi bistveno kompleksnejši.
Proza tako ni zgolj simulator družabne izkušnje, ampak družabna izkušnja sama, njeno branje pa rekonfigurira možganska omrežja vsaj za nekaj dni.
Pravijo, da kdor bere, živi tisoč življenj, medtem ko tisti, ki ne, samo enega. Učinek branja je dolgoročen in se z vsako novo knjigo multiplicira, zato vas vabim, da poiščete svojo naslednjo najljubšo knjigo. Zdaj!
»Odločitve padejo v nekaj sekundah, preostali čas pa zanje plačuješ.«
Samotnost praštevil je rahločutna zgodba o odraščanju dečka in deklice. Na Alicinem telesu pusti posledice huda nesreča. Mattia bremeni krivda, ker je pustil svojo duševno zaostalo dvojčico samo v parku in je niso nikoli več našli. Boleči izkušnji ju zaznamujeta za vselej. V šoli sta oba izrinjena iz družbe, podobno sta osamljena kot praštevila. A prav to ju zbliža.
Mattia je med študijem izvedel, da v množici praštevil, ki jih je občudoval, obstajajo tudi taka, ki se skoraj stikajo, pa vendar ne dovolj (praštevilski dvojčki), med njimi je vedno eno parno število, npr. 11 in 13, ali pa 17 in 19 … Verjel je, da je tako tudi z njim in Alico, več let sta si bila zelo blizu, pa vendar se je spraševal, ali bo ta bližina dovolj, da bi se kdaj tudi zares zbližala.
Prvenec mladega italijanskega fizika je navdušil domače bralce in prejel tudi nagrado strokovne javnosti.
»Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti.«
To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.
Kdaj veš, da si prebral dobro knjigo?
Takrat, ko o njej razmišljaš še nekaj dni.
Alenka Ajd Bratkovič
