Select Page

Lana Prosenak iz 3. a je dobitnica zlatega priznanja in Gosarjeve nagrade za najboljši dijaški esej. Letos so dijakinje in dijaki iz slovenskih srednjih šol razmišljali o vplivu influencerjev na družbo, predvsem na mlade. Lana je pri tem izkazala dobršno mejo kritičnosti in zapisala zrel zapis o predpisani temi.

»Zdi se mi prav, da ljudje izrazimo svoje mnenje, še posebej o tako aktualni temi, in ta natečaj mi je ponudil čudovito priložnost, da to storim. S tem nisem le trdneje izoblikovala svojega prepričanja, temveč sem ga lahko tudi predstavila drugim in prejela o njem povratno informacijo. Prav tako se je bilo zelo zanimivo udeležiti okrogle mize, ki jo je organizator priredil ob koncu natečaja, in tam slišati še malce drugačne poglede na to tematiko. Vsekakor bi lahko rekla, da je bila udeležba na natečaju nepozabna izkušnja, ki me je naučila predvsem pomembnosti izražanja svojega mnenja,« je povedala Lana po podelitvi priznanj, na kateri je morala tudi aktivno sodelovati. Predstavila je svoje mnenje in odgovarjala na vprašanja tekmovalne komisije.

Lanin esej obsega skoraj 2000 besed, v tem prispevku pa vam v branje ponudimo le kratek odlomek:

Na kaj naj bi ti vplivneži, ki jih vsi tako zavzeto opazujejo, sploh vplivali? Kaj želijo navdihniti? Moje življenje? Toda znotraj mene že od nekdaj cvete življenjska strast, ta, ki me napolni ob ljudeh, ki jih imam rada, ob pogledu na jutranje sonce … Tega mi ne more ponuditi nek tujec tisoče kilometrov stran, ki se mu niti sanja ne, da obstajam, kaj šele, da bi kaj vedel o meni in mojem življenju. Zakaj bi sledila njemu, če lahko sledim sebi, svojim sanjam in svojemu srcu? Samo ena jaz obstajam, zakaj bi torej svojo edinstvenost zamenjala za nekaj produciranega, za povsem umetno ustvarjeno podobo? Škoda je naših življenj. Tako posebna so, mi pa jih poskušamo zapraviti s tem, da jih siloma stlačimo v okvire všečnega. Nikakor ne morem razumeti, zakaj bi morali biti vsi ustvarjeni po standardih marketa popularnosti. S tem izgine vsa svojstvenost nas samih in naših življenj. Načrt, kako se pravilno živi, namreč ne obstaja.

Maja Kodrič Crnjakovič in Lana Prosenak, ITS UMETNOST

Dostopnost