Select Page

24 dijakinj in dijakov izbirnega predmeta ITS UMETNOST si je v sklopu filmskega festivala Liffe v mariborskem kinu Maribox ogledalo film znanega britanskega režiserja Kena Loacha z naslovom Medtem ko vas ni bilo.

Da bi izvedeli, kaj menimo o tej družbenokritični drami, ki predstavlja kruti svet prekariata, vas vabimo k branju kratkega intervjuja in dveh krajših ocen.

 

DVE MNENJI:

Film Medtem ko vas ni bilo je popolno nasprotje tipičnim ameriškim filmom. Predstavlja življenje preprostih ljudi, a njihovo življenje je vse prej kot preprosto. Konec filma vzbudi v gledalcu željo po nadaljevanju filma, saj se kar naenkrat konča, brez velikih zaključkov in prav to poudari začaran krog, v katerem so se znašli. Po filmu razmišljam o težavah, s katerimi se srečujemo pri novih, negotovih oblikah zaposlitve. Se jim lahko izognemo? Kako se upreti temu izkoriščanju?

Sem ljubiteljica trilerjev in grozljivk, a tudi ta filmski žanr v meni vzbudi zanimanje. Kljub “težki” tematiki bi film priporočala mladim, saj smo ravno mi graditelji sodobnega in bodočega kapitalizma. Ali se prilagodimo in živimo ob vseh napakah zaradi pasivnosti, kakor tudi dopustimo globalno segrevanje in druge težave sodobnega sveta, ali pa poskusimo zmanjšati izkoriščanje in s tem spremenimo tudi zgodbe izčrpanih in izmučenih delavcev.

Ines Črešnar, 2. a

 

Film predstavlja ostro kritiko današnje družbe. Prikazuje, kako vsi postajamo sužnji dela, ki nam postopoma krade najpomembnejše vrednote življenja. To pogosto vpliva na propad celotne družine, kar film slikovito predstavi z zgodbo garaškega dostavljalca paketov in njegove vedno bolj razpadle družine. Včasih je namreč izredno zapleteno poiskati uravnovešeno stanje med delom in otroci – treba se je uspešno prebiti skozi mesec, a ob tem ne zanemariti pomembnosti otrok in njihovega razvoja. S tem je zastavljeno tudi vprašanje o pomenu življenja in njegovih vrednotah in nas obenem opominja na razliko med živeti in zgolj preživeti. Z delom se bomo najverjetneje lahko preživeli; če bomo ob njem našli tudi strast in zaživeli, pa je odvisno od nas samih.

Lana Prosenak, 2. a

 

KRATEK INTERVJU:

Kakšno je bilo vzdušje in dogajanje v kinu?
Tjaša: Vzdušje je bilo sproščeno, počutila sem se, kot da bi šla v kino s prijatelji in ne s šolo. Najprej se mi je zdelo nenavadno, ker so v kinu bili v večini starejši obiskovalci, zato sem pomislila, da film morda ne bo zanimiv. Kino sem zapustila brez besed. Film res doseže to, kar je želel režiser: da o razmislimo o neskončnem izkoriščanju.

 Kako bi film ocenili? Kaj menita o filmu?
Tjaša: Moje objektivna ocena filma bi bila 10 od 10, saj menim, da je film zelo dobro posnet, tema pa je izredno aktualna. Subjektivno bi film ocenila s 7,5 od 10, saj tematika in žanr filma nista povsem po mojem okusu.

Eva: Film mi je bil presenetljivo všeč. Zdelo se mi je, da zelo dobro prikazuje življenje mnogih ljudi, ki se ne morejo upreti dolgemu delovniku in izkoriščanju korporacij. Po koncu filma sem še ves večer razmišljala o prizorih v filmu.

 Kakšna je bila pravzaprav tema filma?
Tjaša: Film je predstavil ljubečo družino in njihove težave, ki so plod odsotnosti obeh staršev. Niso bili ravno bogati, starša sta garala od jutra do večera, otroka pa sta imela težave in bila sta prepuščena sama sebi (sin se je prepiral s starši in risal grafite po stenah na ulici in se tako po svoje upiral …). Film je ponudil dober vpogled v družbo.

Pripravile: Nina Veras, Lana Prosenak, Eva Krošel, Tjaša Vivod in Ines Črešnar, dijakinje izbirnega predmeta ITS UMETNOST