S svojimi pesmimi sta se na letošnjem regijskem srečanju Festivala mlade literature predstavili dve naši dijakinji iz ekipe ITS UMETNOST – Iris Motaln iz 2. b in Lana Prosenak iz 3. a. Vsaka od njiju se je na festivalu predstavila z desetimi pesmimi, ki jih je ocenil urednik Nino Flisar.
O svoji izkušnji sta povedali:
»Udeležba na regijskem srečanju Festivala mlade literature Urška je bila zelo zanimiva izkušnja, saj je bilo koristno slišati mnenje in nasvete strokovnjaka. Hkrati sem imela tudi priložnost prebrati dela ostalih udeležencev festivala, ki so me navdušila s svojimi najrazličnejšimi temami in slogi in mi dala navdih za nadaljnje delo. Kljub temu da je srečanje potekalo s pomočjo računalnikov, je vseeno kmalu zavladalo posebno literarno vzdušje, zato je bil to vsekakor nepozaben dogodek, ki bi se ga z veseljem še kdaj udeležila.«
Lana Prosenak, 3. a
»Na tem pesniškem festivalu sem sodelovala že drugič in bila sem zelo zadovoljna. Srečanje je sicer potekalo na spletu, vendar sem tega zdaj že navajena. Všeč mi je bilo, da sem dobila povratno mnenje o svoji poeziji in tudi kritike, ki sem jih s ponosom sprejela, ter razne predloge, o katerih sem dobro razmislila.«
Iris Motaln, 2. b
Vabimo vas še k branju pesmi. Prvo je napisala Lana Prosenak, drugo pa Iris Motaln.
Pozdravljen.
Da, ti.
Ti, majhna lutka v rokah Velikega brata.
Še vedno verjameš, da si svoboden?
O, sladki prividi naivnežev!
Odpri oči, prijatelj.
Nočeš?
Tudi prav.
Pa živi odet v nežno mehkobo laži.
Verjemi, da svobodno letiš v višavah življenja.
Še naprej utapljaj resnico v morju opoja.
Toda morda boš nekoč trdo pristal na tleh grobe resnice.
Takrat boš spoznal svojo naivnost,
še kako jo boš obžaloval.
Do takrat pa uživaj v svoji slepoti.
Uživaj v ustvarjanju svojega življenja, nad katerim imaš popoln nadzor.
Življenja, ki ga krojiš zgolj in samo ti.
Oziroma tako vsaj verjameš, kajne?
O, Veliki brat se ne strinja.
MOLK
Dušiva drug drugega
in vem, da to ni prav.
Beživa pred spomini,
za katere ni mi žal.
Oba le še molčiva,
čeprav toliko je težav.
Morda je čas, da spregovoriva,
si poveva, kar je prav.
Nobena pot ne zdi se prava,
v tem svetu ne veš, kaj bi izbral.
Če se drug drugemu predava,
morda bo kdo od naju zopet obžaloval.
Srce razmišlja o trenutkih,
ko bilo mu je še mar.
Išče te v vseh občutkih,
kako dobilo te je v dar.
Glej, kako se svet obrne,
zdaj močna sem za dva.
A jutri nov spomin se utrne
in spet bolelo bo oba.
